hej gajzz,
dans smo mal lockinal, kr nimamo treninga pa nč domače da smo napisal ta deu zgodbe:) tko da uživite u branju<3
-------------------------------------------
Ko pridem domov, na hodniku slišim glasove, zato se čim hitreje izmuznem v svojo sobo. Nahrbtnik si spustim z ramen in ga položim ob svojo mizo. Potem se vležem na posteljo.

Gledam v telefon in razmišljam, kako naj vse to povem Amelii. Imam nekaj neprebranih sporočil, ampak jih preprosto ne morem odpreti.Odkar sem prišla domov, pogrešam Jamesa. Vem, da je zdaj na treningu košarke, saj ga je včeraj izpustil. Rada bi mu pisala, ampak sploh ne vem, kaj naj.

Namesto tega pritisnem slušalko ob Ameliinem imenu. Slišim, kako zvoni, potem pa se javi. Nekaj časa sem tiho, nato pa ji povem vse, kar se je zgodilo.

»Oprosti, ker ti nisem povedala takoj,« rečem.

»V redu je no.«

Nič ne rečem.

»Je pa James čisto padel nate, a?«

»Amelia.«

»Kaj? Če je pa res. Domov te je spustil in celo prespala si pri njem.«

Zasmejim se, saj spet ne vem, kaj naj rečem. Po eni strani se mi zdi, da dramatizira, po drugi pa ima mogoče prav.

»Ampak resno, Sophie, si okej?« me čez nekaj časa vpraša.

»Ja. Mislim... zdaj sem.«

»Dobro. Samo da veš, da sem tukaj, če boš kaj rabila.«

»Vem.«

Še nekaj časa se pogovarjava, potem pa se posloviva in prekinem. Zazrem se v strop svoje sobe. Kaj vse se mi je zgodilo v teh dveh dneh. Človek tega res ne pričakuje, dokler se mu zares ne zgodi.

Razmišljam kaj naj sedaj. Notranji glas v moji glavi mi pravi, da morem v kuhinjo. Drug glasi mi pravi naj ne grem, saj nočem še več drame. Poslušam prvi glas in se odpravim v kuhinjo. Tam sta oče in mama. Mama me pogleda in se mi nasmehne.

»Kako je bilo pri Amelii?«

»V redu,« odgovorim.

»Oprosti,« reče oče.

Saj bi rekla, da je v redu ampak ni. Še vedno jima nisem oprostila, kako bi lahko tako hitro. Usedem se za kuhinjsko mizo.

»Za kaj točno se opravičuješ?«

Oče me postrani pogleda.

»Za vse. Ker ti nisva povedala za Connorja. Ker sva mislila, da je bolje, če ne veš.«

»Ampak ni bilo bolje.«

»Vem.«

Mama sede poleg očeta.

»Nisva hotela, da bi izvedela na tak način.«

»Kako pa naj bi izvedela?« vprašam. »Prišla bi domov in bi mi kar rekla, da imam brata?«

Nihče ne odgovori. Vsi se samo gledamo in čakamo. Kolikokrat bomo še ponovili ta en in isti pogovor. Vedno znova in znova.

»Koliko je sploh star?« vprašam čez nekaj časa.

»Dvajset,« odgovori mama.

Za trenutek samo gledam vanjo. Torej imam brata, ki je že odrasel in za katerega nisem vedela niti, da obstaja.

»Zakaj pa zdaj?« vprašam.

Oče si podrgne obraz.

»Pred nekaj meseci je začel iskati informacije o svoji biološki družini. Potem je našel naju.«

»In zdaj hoče spoznati mene?« vprašam.

»Ja,« mama prikima.

Pogledam stran. Sploh ne vem, kaj naj si mislim. Še včeraj sem bila prepričana, da je moj največji problem Emily. Potem sem izvedela, da imam starejšega brata, ki naj bi ga še spoznala.

Ampak nekje globoko v sebi vem, da ga želim spoznati.
--------------------------------------------------------
hvala k ste prebral:)