*b*6. POGLAVJE: Center,*b* 3. del


»Oprosti ampak pogovarjala se bom s komur se bom hotela in ti mi tega ne moreš preprečiti.«
»Ni mi všeč, kako se obnašaš do drugih ljudi. Mogoče misliš, da si kul, kdo bi vedel...«
Namehne se mi, se obrne, vzame nekaj papirčkov iz straniščne kabine. Postavi jih na tla in se na njih usede in objame Krisa okoli roke. Med tem jezno strmi vame.
Pogledam Krisa, ki se mi nerodno nasmehne, sama dvignem obrvi in se ozrem proti telefonu.

Pridržim tipko za vklop in moj telefon začne s počasnim procesom prižiganja. Z vsako sekundo moje srce bije hitreje. Končno pred sabo zagledam neumno odzadje, ki sva si ga z Luno nastavili. Takoj se začnejo pojavljati najrazličnejša obvestila. Vdihnem in izdihnem ter telefon odklenem. Luka me je klical. Šestintridesetkrat. Nazadnje me je klical osemnajst čez sedem, točno pol ure nazaj. Z upanjem pritisnem ikono za klic in telefon prislonim k ušesu. Čakam samo dve sekundi in že zaslišim vesele vzklike svojega brata na drugi strani: »O moj Bog April, ne veš kako vesel sem, da si me poklicala. M... mislil sem da si mrtva!«
Ob njegovem navdušenju se tudi sama prav neumno nasmehnem. Lahko bi ga poslušala ure in ure.
»April? Imaš še vedno jezik, ali boš samo tiho?«
»Ne... ne samo tako vesela sem, da te slišim... povej mi kaj?«
»Kje naj začnem... ali si na varnem?«
»Ja, zaenkrat. Trenutno sem v mestnem stranišču in brez skrbi, nisem sama. Z mano je še pet drugih oseb, ki jim zaupam. No vsaj večini,« pri tem ošvrknem Aljo.
»Ne veš kako vesel sem, da to slišim. Jaz sem tudi s svojimi sošolci in učitelji... nič novega. Če ne bi bilo te norije zunaj bi lahko rekel, da uživamo. Mislim, vsak dan jemo neki helikopterji raznašajo hrano po vsem mestu, tukaj v Romuniji se očitno res znajo organizirati. Čeprav zna biti dolgčas. Z prijatelji raziskujemo hotel in mislim, da ga poznam že skoraj bolje kot mojo sobo.«
»Tako vesela sem zate. In vesela sem, da si na varnem. Pa imate elektriko?«
»Ja imeli smo samo dva izpada na začetku. Od zadnjega, ki je bil koliko štiri dni nazaj? Vi je nimate?«
»Mi je tri dni nismo imeli. Oprosti, da se ti nisem oglašala, ampak moj telefon je bil mrtev.«
»Saj je v redu, samo malce sem res bil zaskrbljen.«
»Verjamem. Oprosti, res.«
Za tem med nama nastopi čudna tišina. To se redko zgodi. Mogoče samo uživava med tem, ko poslušava dihanje drug drugega, ali pa sva se oddaljila. Upam da gre pri obema za prvo možnost, saj si ne želim izgubiti najboljšega prijatelja, brata, ki mi pomeni vse na svetu in bi zanj ubijala in pa se tudi žrtvovala. Kako grozno bi bilo če bi umrl. O tem niti nočem razmišljati ampak vsakič ko pomislim na eno od mojih ljubljenih oseb se takoj spomnim na smrt.
»April? Si še tam?«
»Ja... samo razmišljam o tem kako grozno bi bilo če bi... saj veš?«
»Umrl?«
»Ja.«
»Predstavljaj si kako grozno bi bilo šele meni, če bi ti umrla. Ampak poslušaj... ne veš kdaj boš naslednjič imela napolnjen telefon in kdaj se bova naslednjič lahko pogovorjala. Zato pozabi na vse te mračne misli, ki nas vse obdajajo in mi povej kaj veselega. Ste z tvojimi novimi prijatelji že kaj ušpičili?«
Nasmehnem se. »No, z Marijo in Olivijo smo nekako tri dni živele v trgovinici in smo nekako pojedle skoraj vso hrano, ki je bila tam. Brez da bi razmišljale o plačilu, zato bo lastnik trgovine vesel, ko se bo vrnil tja. Če se bo...«
»Mi smo se en dan odtihotapili v kuhinje in tam ne bi smeli biti. Ukradli smo nekaj hrane, ampak so nas dobili po tem, ko sem po nesreči prevrnil lonce.« Ob misli na njihove začudene in presenečene obraze se nasmejem. Glasen smeh slišim tudi iz druge strani.
»Enkrat smo malicale na sredini krožišča!«
»Eno noč smo se odločili, da ne gremo spat in smo celo noč gledali filme...«
Z Lukom se zatopim v zabaven in sproščen pogovor in počasi pozabim, da je na tisoče in tisoče kilometrov stran od mene.
»April, oprosti, ampak mislim da moram iti zdaj na večerjo. Kmalu jo bodo nehali deliti in ne moreš si predstavljati kako grozna bo moja noč, če bom lačen.«
»Zdaj, ko si omenil hrano, sem tudi jaz lačna.«
»Adijo torej?«
»Adijo, rada te imam!«
»Jaz tudi. Do konca vesolja in nazaj.«
»To zveni veliko. Jaz te imam rada do našega sosednjega vesolja, če obstaja in nazaj.«
»Ne vem če obstaja, ampak ti verjamem. Adijo.« Še vedno nasmejana pustim, da se moj telefon polni naprej in se pridružim Eriku, Krisu, Alji, Mariji in Oliviji. »To je izgledal zabaven klic?« reče Marija.
»Ja, Luka me vedno zna spraviti v dobro voljo.«
»Kdo je Luka?« vpraša Kris.
»Moj brat. O čem se pogovarjate?«
»O tem kako se je Erik enkrat nekemu učitelju v osnovni šoli zlagal, da zna igrati klavir. Potem je moral nastopiti na proslavi in ni imel pojma,« navdušeno pove Olivija.
»Ja, to je bilo precej neprijetno,« se zasmeje Erik.
Globoko v noč se pogovarjamo in veselimo, poskušamo pozabiti, da iz vseh kotičkov sveta na nas preži smrt. Ampak je okej. Okoli pol polnoči se vsak od nas namesti v svoj kotiček v stranišču. Sama se na mrzla tla uležem zraven Marije in Olivije. Nahrbtnik uporabim kot vzglavnik, čeprav je zdaj že precej prazen, saj v njem ni več hrane.
»Kakšen je plan za jutri?« reče Erik.
»Preživeti,« odvrnem, brez da bi se obrnila in ga pogledala.
»Pošteno.«
Nekdo ugasne luč in v sobi nastane tišina, ki je še tišja od normalne tišine. Poskušam čimprej zaspati, da pobegnem od nje, ampak mi ne uspe. Tako kot vsako noč mi misli zaplavajo proti mojem očetu, njemu kot zombiju, mami, Luku, Luni. Iz oči mi prilezejo zdaj že znane solze. Sploh se jih ne trudim obrisati stran. Obrišem si nos v rokav majice in trmasto držim oči skupaj. Solze me počasi odplaknejo v nemiren sen.
***
here i am
once again
to
pišm tk ob pol enih zjutrej i need help
ampk je to mau bl hepi del tk da sm ga seveda rabla končt sad ampk lj ni use sam happy fairytale sploh pa ne u tej zgodbi
ampak tud veseli deli bojo tuki na vsake tolk časa za vaše, moje in od charactarjev v zgodbi mentalno zdravje (ta stavk nima smisla ampk sj štekate)
um ampk to je tk hepi del pred enim dost travmatičnim tko da get ready for naslednji teden :))