Pisalnica
»Kris, tako zelo mi je žal... če ne bi samo... okamenela... če me potrebuješ sem tu zate in tudi, če me ne potrebuješ sem še vedno tu. Ne vem kako težko ti mora biti ostati tako močan. Kako za božjo voljo ti uspe.« Obrnem se nazaj v nebo in zaprem oči. Ko bi vsaj lahko pozabila na vse. Ko bi mi vsaj lahko dež spral misli stran, da bi lahko normalno spala in živela. Nočem razmišljati o slabih stvareh in trenutno niti o dobrih stvareh. Želim samo obstajati. Še to ne.
*b*11. POGLAVJE: Erik,*b* 1. del
Čez nekaj časa oči končno odmaknem od neba in se ozrem proti Krisu. »Kaj razmišljaš?« skoraj zašepetam.
»Nič,« zavzdihne skoraj tišje kot jaz.
»Tisto prej sem resno mislila. Veš? Lahko govoriš z menoj, lahko... lahko poveš kako nesposobna sem, lahko kričiš name, lahko me udariš. Če želiš, porini me dol s strehe! Udari me in še enkrat in še enkrat...« Kris se dvigne v sedeč položaj, sama sledim njegovim gibom.
»April, nisem jezen nate...«
»Imaš vso pravico, da si! Vem da si. Jaz sem jezna sama nase, ne morem si predstavlati kako se ti počutiš. Bil je tvoj *i*brat*i*. Prosim... naredi kar čutiš. Samo ne škoduj sebi, ne fizično in ne psihično. Kot si rekel nekaj časa nazaj: v redu je, če nisi v redu. Ne potrebuješ skrivati čustev.«
»Veš, dobro bi bilo če bi tudi ti upoštevala ta nasvet.«
Zavzdihnem in se uležem. Zakaj sem sploh začela pogovor. »Žal mi je... za vse,« rečem z nemočnim in tresočim glasom.
»Naj ti ne bo... za nič ti ne rabi biti. Že prej sem povedal. Nas sploh ni bilo tam. Poleg tega pa... ne vem. Sprašuješ me kako lahko ostanem tako 'močan' ampak mislim, da del mojih možganov sploh še ni dojel kaj se dogaja.« Nazaj se usedem, ampak Kris umika pogled.
»Drugi del možganov pa verjetno meni, da sploh ni umrl. Skoraj nemogoče je. En zombi mu nič ne more. Samo vrata so se zapahnila. To je vse. In zdaj ga ni tu, ker ne more ven.
Ali pa samo ne vem kako se obnašati. Nikoli še nisem izgubil osebe. V smislu, da bi umrla. Ne vem kako bi se sploh moral počutiti.
Če res je... mrtev... sem lahko samo srečen za to kar je doživel pred apokalipso in tudi med njo. In če ga ni več tu je vsaj na lepšem kraju.«
To je bilo logično. Čeprav ni bilo. Nisem še pomislila na to, da je Erik dejansko preživel. »Ne verjameš, da je mrtev?«
»Ali pa se mi je zmešalo.«
»Kaj torej nameravaš?«
»Ne vem.«
»Šel boš tja.«
»Ne vem, mogoče...« Vstanem in to naredi tudi on.
»To je zelo neumna ideja. Tudi ti boš umrl.«
»Ja in če ne grem bo mogoče tudi on!«
»Kaj pa če je že!? Potem boš tudi ti umrl brez razloga!«
»Če je on mrtev tudi moje življenje nima razloga! Vem, da mi ostanete ve tri ampak kdo drug pa še? Erik je edina družina, ki še obstaja zame. In mogoče ravno v tem trenutku ranjen leži v neki naključni sobi v neki naključni hiši! Ne morem ga pustiti tam! Ne verjamem da je mrtev dokler ne vidim njegovega trupla ali njega kot zombija.«
»S tabo grem.«
»Ne!«
»Ja.«
»Kaj če se tebi kaj zgodi?«
»Utihni. Vseeno mi je. Ne moreš iti sam na *i*sprehod*i* po okuženem mestu.«
»Okej.«
»Kdaj?«
»Zdaj.«
»Okej.«
Samo stojiva in se gledava. Napeto in nevzdržno tišino moti zvok kapelj na strehi trgovine. »Vprašava še koga, če gre zraven?« končno rečem.
»Ne. Odtihotapila se bova ven.«
»Ne bi niti povedala kam greva?«
»Ne. Potem bosta hoteli zraven.«
»Saj to je dobro.«
»Ne. Poleg tega pa ne moremo pustiti Olivije.«
»Kaj pa če...«
»Ne. Greva jaz in ti, zdaj.« Pokimam. Ampak še vedno se ne odpraviva. Še vedno samo stojiva. Mogoče sva samo res neumna in domišljava. Ni več živ. Ampak res bi lahko bil. Kris iztrga pogled z mojih oči in se odpravi dol iz strehe. Sledim mu.
Odpravi se po svoje stvari, sama pa se odpravim proti stranišču. Nočem videti Olivije. Vem, da je ni ampak, če bi jo vidla ležati na tleh bi me to spet zadelo naravnost v glavo in v srce. Hočem videti Marijo. Povedala ji bom. Vdihnem in izdihnem nato pa narahlo priprem vrata. Notri zagledam Marijo, na tleh ob Oliviji z zaprtimi očmi. Srce mi pozabi utripati, ampak ugotovim da samo spi, saj se njene prsi premikajo gor in dol. Zraven spi tudi Blue, ki ob zvoku vrat dvigne glavo. Zamahne z repom nato pa glavo položi nazaj na tla in zaspi. Moj pogled se zmehča. Boga Marija. Želim vstopiti in jo objeti ter zaščititi. Povedala bi ji, da bo vse v redu, da so vse le neke grozne sanje. Ne morem si predstavljati kako težko ji mora biti. Jaz imam na vsak način še vedno Luka. Upam. Zdrznem se ko začutim Krisovo roko na svoji rami.
»Oprosti. Si pripravljena?« zašepeta.
»Samo še nekaj stvari zgrabim,« zasepetam nazaj in umaknem pogled z Marije.
Uzamem svojo pištolo in Olivijin meč. S Krisom se ven odpraviva po običajni poti skozi trgovino s ploščami. Zunaj začutim kako se mi koža naježi. Če je zrak težak znotraj, je zunaj atmosfera gostejša kot med. Mogoče je to zaradi dežja, ampak tudi ulice so temnejše, manjše in bolj nepredvidljive.
Moram dihati. Vzdih in izdih.
Ne morem verjeti, da vse to delava čisto brez načrta. Kaj misliva sploh narediti? Kako bova odprla vrata? Kaj če srečava preveč zombijev?
Vdih in izdih.
S hitro in tiho hojo sva vedno globje v ulicah in vedno bližje vratom. Bolj daleč kot sva od nakupovalnega središča, bolj se zavedam da je konec. Kaj sva mislila? Ko sva prestopila prag trgovine sva umrla. Kris se nenadoma ustavi. Tukaj je. Konec.
***
wow dramatik lmao
but yea GUESS WHO FINALLY POSTEDDDD YAYAYAYAYAYAYAY
hope u enjoyed nevem ka nj še sploh napišm lmao :sob::sob:
*b*11. POGLAVJE: Erik,*b* 1. del
Čez nekaj časa oči končno odmaknem od neba in se ozrem proti Krisu. »Kaj razmišljaš?« skoraj zašepetam.
»Nič,« zavzdihne skoraj tišje kot jaz.
»Tisto prej sem resno mislila. Veš? Lahko govoriš z menoj, lahko... lahko poveš kako nesposobna sem, lahko kričiš name, lahko me udariš. Če želiš, porini me dol s strehe! Udari me in še enkrat in še enkrat...« Kris se dvigne v sedeč položaj, sama sledim njegovim gibom.
»April, nisem jezen nate...«
»Imaš vso pravico, da si! Vem da si. Jaz sem jezna sama nase, ne morem si predstavlati kako se ti počutiš. Bil je tvoj *i*brat*i*. Prosim... naredi kar čutiš. Samo ne škoduj sebi, ne fizično in ne psihično. Kot si rekel nekaj časa nazaj: v redu je, če nisi v redu. Ne potrebuješ skrivati čustev.«
»Veš, dobro bi bilo če bi tudi ti upoštevala ta nasvet.«
Zavzdihnem in se uležem. Zakaj sem sploh začela pogovor. »Žal mi je... za vse,« rečem z nemočnim in tresočim glasom.
»Naj ti ne bo... za nič ti ne rabi biti. Že prej sem povedal. Nas sploh ni bilo tam. Poleg tega pa... ne vem. Sprašuješ me kako lahko ostanem tako 'močan' ampak mislim, da del mojih možganov sploh še ni dojel kaj se dogaja.« Nazaj se usedem, ampak Kris umika pogled.
»Drugi del možganov pa verjetno meni, da sploh ni umrl. Skoraj nemogoče je. En zombi mu nič ne more. Samo vrata so se zapahnila. To je vse. In zdaj ga ni tu, ker ne more ven.
Ali pa samo ne vem kako se obnašati. Nikoli še nisem izgubil osebe. V smislu, da bi umrla. Ne vem kako bi se sploh moral počutiti.
Če res je... mrtev... sem lahko samo srečen za to kar je doživel pred apokalipso in tudi med njo. In če ga ni več tu je vsaj na lepšem kraju.«
To je bilo logično. Čeprav ni bilo. Nisem še pomislila na to, da je Erik dejansko preživel. »Ne verjameš, da je mrtev?«
»Ali pa se mi je zmešalo.«
»Kaj torej nameravaš?«
»Ne vem.«
»Šel boš tja.«
»Ne vem, mogoče...« Vstanem in to naredi tudi on.
»To je zelo neumna ideja. Tudi ti boš umrl.«
»Ja in če ne grem bo mogoče tudi on!«
»Kaj pa če je že!? Potem boš tudi ti umrl brez razloga!«
»Če je on mrtev tudi moje življenje nima razloga! Vem, da mi ostanete ve tri ampak kdo drug pa še? Erik je edina družina, ki še obstaja zame. In mogoče ravno v tem trenutku ranjen leži v neki naključni sobi v neki naključni hiši! Ne morem ga pustiti tam! Ne verjamem da je mrtev dokler ne vidim njegovega trupla ali njega kot zombija.«
»S tabo grem.«
»Ne!«
»Ja.«
»Kaj če se tebi kaj zgodi?«
»Utihni. Vseeno mi je. Ne moreš iti sam na *i*sprehod*i* po okuženem mestu.«
»Okej.«
»Kdaj?«
»Zdaj.«
»Okej.«
Samo stojiva in se gledava. Napeto in nevzdržno tišino moti zvok kapelj na strehi trgovine. »Vprašava še koga, če gre zraven?« končno rečem.
»Ne. Odtihotapila se bova ven.«
»Ne bi niti povedala kam greva?«
»Ne. Potem bosta hoteli zraven.«
»Saj to je dobro.«
»Ne. Poleg tega pa ne moremo pustiti Olivije.«
»Kaj pa če...«
»Ne. Greva jaz in ti, zdaj.« Pokimam. Ampak še vedno se ne odpraviva. Še vedno samo stojiva. Mogoče sva samo res neumna in domišljava. Ni več živ. Ampak res bi lahko bil. Kris iztrga pogled z mojih oči in se odpravi dol iz strehe. Sledim mu.
Odpravi se po svoje stvari, sama pa se odpravim proti stranišču. Nočem videti Olivije. Vem, da je ni ampak, če bi jo vidla ležati na tleh bi me to spet zadelo naravnost v glavo in v srce. Hočem videti Marijo. Povedala ji bom. Vdihnem in izdihnem nato pa narahlo priprem vrata. Notri zagledam Marijo, na tleh ob Oliviji z zaprtimi očmi. Srce mi pozabi utripati, ampak ugotovim da samo spi, saj se njene prsi premikajo gor in dol. Zraven spi tudi Blue, ki ob zvoku vrat dvigne glavo. Zamahne z repom nato pa glavo položi nazaj na tla in zaspi. Moj pogled se zmehča. Boga Marija. Želim vstopiti in jo objeti ter zaščititi. Povedala bi ji, da bo vse v redu, da so vse le neke grozne sanje. Ne morem si predstavljati kako težko ji mora biti. Jaz imam na vsak način še vedno Luka. Upam. Zdrznem se ko začutim Krisovo roko na svoji rami.
»Oprosti. Si pripravljena?« zašepeta.
»Samo še nekaj stvari zgrabim,« zasepetam nazaj in umaknem pogled z Marije.
Uzamem svojo pištolo in Olivijin meč. S Krisom se ven odpraviva po običajni poti skozi trgovino s ploščami. Zunaj začutim kako se mi koža naježi. Če je zrak težak znotraj, je zunaj atmosfera gostejša kot med. Mogoče je to zaradi dežja, ampak tudi ulice so temnejše, manjše in bolj nepredvidljive.
Moram dihati. Vzdih in izdih.
Ne morem verjeti, da vse to delava čisto brez načrta. Kaj misliva sploh narediti? Kako bova odprla vrata? Kaj če srečava preveč zombijev?
Vdih in izdih.
S hitro in tiho hojo sva vedno globje v ulicah in vedno bližje vratom. Bolj daleč kot sva od nakupovalnega središča, bolj se zavedam da je konec. Kaj sva mislila? Ko sva prestopila prag trgovine sva umrla. Kris se nenadoma ustavi. Tukaj je. Konec.
***
wow dramatik lmao
but yea GUESS WHO FINALLY POSTEDDDD YAYAYAYAYAYAYAY
hope u enjoyed nevem ka nj še sploh napišm lmao :sob::sob:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
TI NEVEŠ KOK UPANJA SI MI DALA KR JE POGLAVJU IME ERIK:sob::sob:
ok yay usi so depresiuni in traumatised in nobenga ne briga če umrejo:smiley::sob:
*aja tam k je uno imaš vso pravico blablabla piše kasnej predstavlati, brez j-ja.
marija in olivija:sob:in tko ful me zanima ki je zej kej z aljo
no ful je močna da je uzela olivijin meč kr pač je pripadal mrtvi osebi heh in vem d zlo ljudi ne bi upalo tega nardit...zase nevem kr se mi še nikol ni kej tazga zgodilo, ne boš verjela xD
gotta say d me je konec mal zmedu? kaj sta UMRLA umrla al sam 'umrla' in kaj kakšn konec?!?!?!?
bujš za tebe da objavš nadaljevanje naslednji tedn, čene....🥰
bajjj<33
ok yay usi so depresiuni in traumatised in nobenga ne briga če umrejo:smiley::sob:
*aja tam k je uno imaš vso pravico blablabla piše kasnej predstavlati, brez j-ja.
marija in olivija:sob:in tko ful me zanima ki je zej kej z aljo
no ful je močna da je uzela olivijin meč kr pač je pripadal mrtvi osebi heh in vem d zlo ljudi ne bi upalo tega nardit...zase nevem kr se mi še nikol ni kej tazga zgodilo, ne boš verjela xD
gotta say d me je konec mal zmedu? kaj sta UMRLA umrla al sam 'umrla' in kaj kakšn konec?!?!?!?
bujš za tebe da objavš nadaljevanje naslednji tedn, čene....🥰
bajjj<33
4
.png "Druščina 5")
LMAO
bom popravla tenkjuuu <3
whattt i thought that was average human expiriens
um igota confesion to make... nism še novga dela napisala dont kill me but i gotalot of stuff delam cppje pa use to but dw i thanked u when i thanked beyonce so i hope this doesnt kill me lmao
LOVE YOU <333
bom popravla tenkjuuu <3
whattt i thought that was average human expiriens
um igota confesion to make... nism še novga dela napisala dont kill me but i gotalot of stuff delam cppje pa use to but dw i thanked u when i thanked beyonce so i hope this doesnt kill me lmao
LOVE YOU <333
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw pa to je tok dobr!
I lov jour stori! :heart::heart::heart::heart::heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
I lov jour stori! :heart::heart::heart::heart::heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
4
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je bilo impresivno.
4
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro pišeš!!:speaking_head: Samo prosim hitro napiši nadaljevanje! Ker če bi bila to knjiga bi jo jaz zdaj še brala par ur. Prosim objavi nadajevanje najkasneje naslednji teden 🥺 (sej vem da maš veliko stvari v šoli pa to, jaz sem tudi letos v prvem letniku in je ful vsega, ampak vseeno :) in kupla bom to knjigo ko bo izšla!
Lep pozdrav ♡
Lep pozdrav ♡
2
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
