Notranjost hodnika je bila ovita v mehko svetlobo, ki je prihajala od nikoder, a vse osvetljevala s spokojno jasnostjo. Tla so bila iz starega, škripajočega lesa, kot spomin na podstrešje, kjer je kot deklica prebirala pisma babice.
Ela se je sklonila in pobrala prvi list. Papir je bil porumenel, črnilo rahlo razmazano.
»Draga Ela, vedi, da resnica ni vedno v tem, kar vidiš, ampak v tem, česar se ne spomniš.«
Stavek je zvenel znano, a ga ni znala umestiti. Ko je prebrala besede, je začutila rahlo zbadanje v sencih. Kot da je nekaj izginilo – spomin na prvi poljub, ali je bil le sanje?
Stopila je naprej.
Pisma so postajala številčnejša, nekatere besede so izginjale pred njenimi očmi, druge so utripale, kot da dihajo. Na levi steni je zagledala prizor: sebe kot deklico, kako se smeji v objemu mame, ki je nikoli zares ni poznala.
»To se ni zgodilo,« je zašepetala.
A hodnik ji ni odgovoril – samo drugo pismo ji je padlo pred noge.
»Nekateri spomini so darila. Drugi so uteži. Ti zdaj izbiraš, katere boš nosila naprej.«
Ela je začutila toploto v prsih. Nekaj se je odvezovalo. Teža, ki je dolga leta tiho ždela na njenem srcu, se je začela dvigovati. A z njo tudi strah – kdo bo ostala, če pozabi preteklost?
Za ovinkom hodnika je zaslišala pesem. Glas otroka, ki je pel nežno melodijo brez besed. Z vsakim korakom je pesem postajala jasnejša, bolj znana.
Končno je stopila v prostor brez stropa, kjer so lebdela pisma kot ptice. Na sredi je stala mizica. Na njej pa: zadnje pismo.
Ela ga je počasi odprla. V njem ni bilo besed – le odsev njene lastne roke, kako piše.
»Zadnji del moraš napisati sama,« je šepnil glas — njen, a starejši, globlji.
Ela se je sklonila in pobrala prvi list. Papir je bil porumenel, črnilo rahlo razmazano.
»Draga Ela, vedi, da resnica ni vedno v tem, kar vidiš, ampak v tem, česar se ne spomniš.«
Stavek je zvenel znano, a ga ni znala umestiti. Ko je prebrala besede, je začutila rahlo zbadanje v sencih. Kot da je nekaj izginilo – spomin na prvi poljub, ali je bil le sanje?
Stopila je naprej.
Pisma so postajala številčnejša, nekatere besede so izginjale pred njenimi očmi, druge so utripale, kot da dihajo. Na levi steni je zagledala prizor: sebe kot deklico, kako se smeji v objemu mame, ki je nikoli zares ni poznala.
»To se ni zgodilo,« je zašepetala.
A hodnik ji ni odgovoril – samo drugo pismo ji je padlo pred noge.
»Nekateri spomini so darila. Drugi so uteži. Ti zdaj izbiraš, katere boš nosila naprej.«
Ela je začutila toploto v prsih. Nekaj se je odvezovalo. Teža, ki je dolga leta tiho ždela na njenem srcu, se je začela dvigovati. A z njo tudi strah – kdo bo ostala, če pozabi preteklost?
Za ovinkom hodnika je zaslišala pesem. Glas otroka, ki je pel nežno melodijo brez besed. Z vsakim korakom je pesem postajala jasnejša, bolj znana.
Končno je stopila v prostor brez stropa, kjer so lebdela pisma kot ptice. Na sredi je stala mizica. Na njej pa: zadnje pismo.
Ela ga je počasi odprla. V njem ni bilo besed – le odsev njene lastne roke, kako piše.
»Zadnji del moraš napisati sama,« je šepnil glas — njen, a starejši, globlji.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
full je dobra🩷🩷🩷
1
Moj odgovor:
Gilr1890
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Vprašanje
Kako bi ocenil/a letošnje teme za Ti&jaz?
So zelo zanimive in aktualne.
(110)
Nekatere so mi všeč, ne pa vse.
(132)
Ne preberem Ti&jaz.
(44)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Omajgad, ker talent!!!!!
:heart_eyes:
ful dobroo (sicer tak nobene ne poznam:sob:)
ampak ...






Pisalnica