Navaden fant v nenavadnem letu-2

Po vseh tistih malih trenutkih med njima je Tim pričakoval, da se mu bo življenje malo “samo postavlo na noge”.
Ampak ne, niti približn. Vsak dan je bil samo še bolj čuden, kot bi mu nekdo zamenjal možgane z mokrimi brisačami.

Ko je bil z Laro, je imel občutek, da dela vse narobe. Preveč govori, premalo gleda, ali pa gleda preveč. Včasih je še dihal preglasno — vsaj tako se mu je zdelo.

»Brate, ti si romantična katastrofa,« je rekel Žiga, medtem ko je glodal sendvič.
»Sam okej si. Vsaj nisi dolgčasen.«

Sobota, ki je odšla v napačno smer

Ko ga je Lara povabila na sprehod ob reki, je Tim pripravil celo strategijo preživetja.
Točke so bile nerealne, tipa: ne se spotakniti čez lastne noge; ne govorit tako, kot da si zlomil jezik; ne umret.

Po desetih minutah je vse točke že prekršil.

Spotaknil se je v lužo, pršil blato na Laro, potem pa začel nek random govor o tabornem požaru — zgodbi, ki je v njegovih možganih zvenela smešna, v resnici pa je bila bolj “zakaj sploh obstajaš”.

Lara se ni zdela znervirana, samo opazovala ga je z nekim tihim zanimanjem, kot da ga poskuša prebrat.

Priznanje, ki ga je malo streslo

Na poti nazaj je Lara kar rekla:
»Tim… ne rabiš se tolk trudt. Nihče ne pričakuje, da si perfekten.«

Tim je samo gledal v reko, potem pa zamomljal:
»Ne vem bit normaln. Al sem premal normalen, al preveč.«

Lara se je nasmehnila: »Ne obstaja prava mera. Vsi smo malo narobe.«

To je bila prva stvar tisti dan, ki ga ni spravila v paniko.

KONEC – uvod v 3. del

Ko sta prišla do križišča, je Lara počasi rekla:
»Ej… veš… lahko bi enkrat šla nekam drugam, ne samo na sprehode. Mogoče bi ti nekaj rada pokazala. Ampak ne zdaj. Naslednjič.«

Tim je hotel vprašat kaj, ampak ona je že stopila na drugo stran ceste.
»Naslednjič bo kul, obljubim!« je zaklicala.

Tim je uganil, da ga čaka nekaj. Nima pojma kaj.
Ampak čutil je tisto čudno mešanico panike in navdušenja, ki je ponavadi pomenila samo eno:

Da se obeta nekaj novega.
Nekaj, na kar se definitivno ne da pripravit.