Tale objava se mi zdi pomembna, to je tema, o kateri je redko spregovorjeno in nihče je ne poudarja. Res bi bila vesela, če kdo prebere in pove svoje mnenje.


Ujeta.

Ujeta in bolna.

Dve besedi, zelo povezani med sabo, spremljata me že celo življenje.

Zakaj, boste vprašali. Nimam kaj razlagat.

Bolna sem. In ne, ne prehlad ali gripa. Bolezen me je ukleščila v svoje roke in me ne bo spustila za ceno življenja. Dobesedno. Sedaj je del mene, nekaj s čimer sem se naučila živeti, morala živeti.

Naj povem svojo zgodbo.

Že od rojstva sem bila drugačna, bi lahko rekli, znotraj mene je bilo nekaj drugega, slabega. Niso vedeli kaj, bolezen se je vedno izmuznila, končno pa so jo ujeli v tujini.

Pljučna bolezen, težka in redka. Zelo redka. Med več deset tisoče ljudi je izbrala mene. Počutila sem se, kot bi zadela na loteriji. V slabem smislu. Počutila sem se umazano. Grozno.

Edina stvar, ki me je držala iz bolnišnice so bila zdravila. Ne. So še vedno. Pet let zapored, vsak dan mi je ena tableta zdrsnila po grlu. Včasih celo dve, če sem se počutila slabše. Odvisnost. Odvisna od tablet. Potrebuješ jih, boste rekli. A ni tako vedno pri odvisnosti? Seveda.

Sledila je operacija. Bilo me je grozno strah. Strah, da se bo kaj zalomilo, pa ni. Vse je šlo po planu. Razen eno. Nič se ni spremenilo. Ostala mi je brazgotina, da me lahko vsak da spominja na to, kako je bilo, kako je, in kako bo ostalo. V tem boju ne morem zmagati.

Nič ne pomaga. Tablete zadržujejo vročino ja. Vse drugo je enako. Poskusili smo z vsem, starša sta zapravila toliko, da niti ne želim razmišljati. Pa kaj? NIČ. Vse je ostalo enako.

In nihče ne razume. Sovražim usmiljene poglede zdravnikov, sovražim zagotavljanje, da bo vse v redu, ko pa vem, da ne bo. Želim govoriti, želim povedati ljudem, kaj se dogaja. Ljudi z redkimi boleznimi je ogromno. Nihče pa nima pojma, kaj prestajamo.

Vsak ljubi dan se borim, kašljam, da bi bila moja pljuča čistejša. Vsak dan se mučim spravit vse iz pljuč. Pa nihče ne reče bravo. Dobra si. Pogumna. Močna. Ne. Le gredo naprej. Naredi to preiskavo. Opravi tisti test. Nihče se ne ozre in vpraša. Nihče.

Zato želim nekaj povedat. Vsi, ki ste tam zunaj in se borite z boleznijo, bravo. Močni ste. Vsak dan se borite, vsak dan naj je za vas nova zmaga, nova zmaga nad boleznijo. Ne obupajte. Nikoli. Mogoče bolezni ne moremo premagati, a lahko živimo z njo.

To je moja zgodba.