*i*Pozdravljen ali pozdravljena,
čeprav vem da tega ne bom nikoli poslala pravemu naslovu, le hiši ki ne obstaja, pišem. Rada bi napisala pravi naslov in pravo ulico in upam da nekoč bom. Ne smem. Ne moram. Sama sem. Lahko slišim samo svoj srčni utrip in se dan in dan pogovarjam sama s sabo. Za zdaj. Nočem nevarnosti. Zakaj preprosto,zakaj sem naredila tisto. Zakaj nisem samo stala tam. In vse samo pustila tako kot je bilo. Samo kopala sem jamo globje in globje.Rada bi navadno življenje. Z očetom in duhom mame. Z žalostjo v sebi, a kljub temu tako veliko. Sovražim nevarnost, nočem je, a zato sem tukaj. Takrat je nisem sovražila. Bilia sem majhna. Tukaj sem in se skrivam zaradi preteklosti. Lahko grem ven, ampak moram ostati tiho. Za njih živim navadno življenje. Lahko se zgodi da kdo najde to pismo, ali katereo drugo, ki sem ga poslala. Ampak ne hodi sem. Ne hodi mi na pomoč. Tudi če si nekdo pomemben. Jaz nisem. Ne pravzaprav pridi. Pridi in me ubij. Nočem živeti. Sama sem. Rada bi staro življenje, a vem da ga ne morem nazaj. Pridi pome in me ubij.Nikoli ne boš izvedel kdo sem in kaj sem.
Lep pozdrav,
Sarah.*i*
"Sarah! Si bolje? Po tistem včeraj si se mi zdela malo čudna." je vprašal mimojdoči glas. " Joj, Katie! Tako si me prestrašila. Uredu sem. Saj ni bilo nič takšnega. Le zapeljati sem hotela na izvoz. Uredu sem, havala. Tudi avto je uredu." sem odvrnila.
"Super kor policistka sem se morala ustrašiti zate. Kako kaj oče? Zadnje čase, no mislim že kar dolgo ga nisem videla." se je prijazno nasmehnila.
Spet oče. Samo o njem sprašujejo. Ni ga. Ne bo ga. Ne vem kje je. Spet tista stvar. Oče. Ob tej besedi se zmrazim. Pomeni grozoto. Spogledam se iz oči, v oči z nevarnostjo. Smrtno nevarnostjo..."Sarah! Sarah! Sarah!"me je iz misli spravila Katie. " Oče? Aa..a..a.. šel je za nekaj tednov. V Avstralijo."
Spet laž. Najrajši bi ji zavpila vse. Ampak ne moram. Ne smem. " Joj, Katie mudi se mi. Tole pismo mu moram poslati. Adijo!" sem se poslovila.
"Adijo in pazi nase." Prijazno sem se ji nasmehnila, a za tem se je skrivalo nekaj več. Nekaj grozljivega. Velika skrivnost.


* * *

Pismo v zeleni ovojnici je zdrsnilo po nabiralniku. Livanska ulica 154, Tina Šlame, 1000 ljubljana, slovenija je razločno pisalo na ovojnici. Nekdo ki ne obstaja. Počasi sem se sprehajala po ulici. Bila je dolgočasna in navadna. Zavila sem v eno izmed hiš sivo-bele barve. Kjer so včasih stanovali trije ljudje. Trije srečni ljudje. Zdaj živi tu samo še en. Drugi je mrtev, tretji pa najverjetneje tudi.
Odprla sem računalnik in še zadnjič napisala Google Maps, Livanska ulica 154.
Počakala sem da se je odvrtel krogec. Nemogoče! V mislih se mi je pojavilo nekaj čudnega. Še pred uro sem spet pogledala in videla da hiša in ulična številka ne obstaja. Ampak zdaj je kazalo drugače. Najden hiša. Natančno je pisalo. Ne, ne, ne, NE! Nesme se zgoditi. Nihče ne sme vedeti. Noben. Pisalo je drugače, ampak ne! Ni mogoče! Kako? Vsega je konec, vsega. Konec je vsega dobrega. Opazujejo me. Zdaj sledi samo še slabo.Vedela sem, da se bo zgodilo. Ampak ne zdaj. Nesme se. Poslati mora še eno pismo, in to hitro. Opazujejo in vidijo vsak njen premik.Ne. Kot prej bo. Zgodilo se bo enako. Čez nekaj let bom rekla : "druga napaka". In res bo. Konec je. Nesmem kopati globje. Vse pusti kot je.
*i*Zakaj vedno jaz? Zakaj, zakaj, zakaj? Konec je. Zdaj bo mrtev še tretji. Razen če jim zbežim, če jim zbežim in se uprem. Ampak sledili mi bodo. Konec je. To je konec.*i*
Zaprla sem oči in se skušala pomiriti, ampak ne moram. Slišala sem svoj srčni utrip, ki ga kmalu več ne bom. Slišala bom le še smeh in zadovoljstvo. Vse me bo bolelo. Nič, popolnoma nič ne bom čutila. Vsaj tako si predstavljam mojo kruto smrt. In nato bo konec. Vse se bo končalo. Zakaj sem prišla k mami?
V mislih se mi je ponovno odvrtela cela zgodba.
*i*Slišala sem zvok kričanja. Prekinila sem zvezo. Mama me ni klicala nazaj, kot pnavadi. Bila je v službi. Samo nekaj je "skočila iskat." kot je takrat rekla. Ampak je vedela. Takrat mi še ni bilo jasno. Komaj sem se naučila brati. Skrbelo me je in sama sem se peš, odpravila do mamine službe. Počasi se je že temnilo. Ko sem odprla vrata sem slišala pok. Potem pa krike in tišino. Prihajali so iz zgornjega nadstropja. Povzpela sem se po stopnicah. Odprla sem vrata. Bila so bela. Na njih so bile kapljice. Rdeče kapljice. Takrat sem jih komaj opazila. Nato je znova počilo. Kriki. Videla sem jo. Na tleh je ležala, skoraj mrtva. Stekla sem do nje in jo objela. Vedela sem da me bo ustrelil. Ampak me ni. Ustrelil je mamo. Kri je špricala po meni. Mama je z zadnjimi močmi pokazala na mizo. Bilo je pismo.
Pisalo je:
Pridi. Priča si. Ne za dolgo, udaj se vsodi. Pridi. Noben nesme nič vedeti. Ostati mora skrito.
Pokimala sem. Vedela sem da je konec. Vedela sem da mama umira pred mojimi očmi in ji ne moram pomagati. Zdaj razumem kaj je pomenilo. Mama je delala na policiji. Bila je priča za umor. Ampak ni bila pazljiva. Povedala je napačni osebi. Konec je. Objela sem jo. Počakala sem da je umrla. Ozrla sem se proti morilcu. "Pojdi. Tudi pote pridemo." Mama je bila mrtva. Nisem smela povedati. Ampak sem. Očetu. Vedeli so. Nevem kje je zdaj. Tisti dan je izbruhnil požar na policiji. Našli so mamino truplo. Mene so odpeljali v neznan kraj in mi rekli, da me bodo spustili, pod pogojem da bom tiho. Sicer bom mrtva. Za očeta bodo sami poskrbeli. Najverjetneje je mrtev, saj sem, ko sem se vrnila domov zagledala lužo krvi.*i*
Zdaj sem izgubila vse upanje. Pogoltnila sem zadnjo abletko za spanje.Ulegla sem se i še nekaj časa razmišljala kaj bo. Nato sem zaspala.