PisalnicaMoje čarovniško življenje, 40. del
3
Hi :wave:!
Tale del bo malce strašljiv, malce vesel. Če ponovim prejšnji del, Michelle je prišla v jedilnico o kateri je sanjala in zdaj jo bodo verjetno odpeljali v ječe. Veselo branje :wink:!
V JEČI
Držal me je za ovratnik in me odpeljal po stopnicah dol. Tam je bilo veliko ječ. Zavila sva levo in prišla do ene izmed njih. Odklenil je vrata in ne dobesedno vrgel notri. Nisem imela časa, da bi pobegnila, ker je hitro zaklenil vrata.
Vstala sem. Okoli mene je bila tema. Takrat sem se spomnila! Saj imam palico.
"Lumus," sem rekla in iz moje palice je švignila svetloba.
V kotu je sedel nek fant, ki se mi je zdel znan.
"Em ... kdo si," sem vprašala.
Obrnil se je proti meni in me pogledal.
"Michelle, jaz sem, Michael!"
"Michael!"
Stekla sem k njemu v objem.
"Kaj delaš tukaj?"
"Ugotovili so, da sem na tvoji strani. Grozno je bilo. Toliko kletev sem dobil. Na nogah in rokah imam kup brazgotin. Kaj pa ti delaš tukaj?"
"Bila sem na astronomskem stolpu, ko me je nek fant ujel in pripeljal sem. Zgleda, da sem jo bolje odnesla kot ti."
Iz žepa mi je padel ta dnevnik.
"Kaj je to?"
"Oh, to je moj dnevnik."
"Dnevnik? Od kdaj že pišeš v ta dnevnik?"
"Samo del prvega letnika in sedaj ko sem šesti letnik. Ampak sedaj je nekaj bolj pomembno. Kako bova prišla ven?"
"Nimam pojma."
Tale del bo malce strašljiv, malce vesel. Če ponovim prejšnji del, Michelle je prišla v jedilnico o kateri je sanjala in zdaj jo bodo verjetno odpeljali v ječe. Veselo branje :wink:!
V JEČI
Držal me je za ovratnik in me odpeljal po stopnicah dol. Tam je bilo veliko ječ. Zavila sva levo in prišla do ene izmed njih. Odklenil je vrata in ne dobesedno vrgel notri. Nisem imela časa, da bi pobegnila, ker je hitro zaklenil vrata.
Vstala sem. Okoli mene je bila tema. Takrat sem se spomnila! Saj imam palico.
"Lumus," sem rekla in iz moje palice je švignila svetloba.
V kotu je sedel nek fant, ki se mi je zdel znan.
"Em ... kdo si," sem vprašala.
Obrnil se je proti meni in me pogledal.
"Michelle, jaz sem, Michael!"
"Michael!"
Stekla sem k njemu v objem.
"Kaj delaš tukaj?"
"Ugotovili so, da sem na tvoji strani. Grozno je bilo. Toliko kletev sem dobil. Na nogah in rokah imam kup brazgotin. Kaj pa ti delaš tukaj?"
"Bila sem na astronomskem stolpu, ko me je nek fant ujel in pripeljal sem. Zgleda, da sem jo bolje odnesla kot ti."
Iz žepa mi je padel ta dnevnik.
"Kaj je to?"
"Oh, to je moj dnevnik."
"Dnevnik? Od kdaj že pišeš v ta dnevnik?"
"Samo del prvega letnika in sedaj ko sem šesti letnik. Ampak sedaj je nekaj bolj pomembno. Kako bova prišla ven?"
"Nimam pojma."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful vredu zgodbo pišeš!
:blue_heart::purple_heart:Lp Loons
:blue_heart::purple_heart:Lp Loons
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
