Verjetno je bila polnoč. Zunaj so kaplice dežja škrabljale po pločevinasti strehi. Psi so spali. Razgledam se. Vse je bilo tako preprosto. Betonska tla, bele umazane stene, in dva lesena izreza na vsaki strani velike podolgovate škatle. Na enem izrezu je pisalo Pasja soba. Kaj neki to pomeni? Bilo je mrzlo, saj so bila vsa okna odprta. Stresem se. To je zavetišče? Grozno. Nenadoma se me poloti strašna utrujenost. Oči kmalu nisem mogla več držati odprtih. Dobesedno sem se zgrudila na odejico, ki je ležala na tleh. Moje spanje ni bilo mirno. Tlačile so me more o zavetišču, o tem, da mi vzamejo svobodo.
Planila sem v sedeči položaj. Slišala sem korake. Skozi vrata je prišla mlada ženska. Sledil je čuden pobrit moški. Zarenčala sem. Ljudem ne bom več zaupala. Ne, pa ne! "To je ta psička. Lepa mlada mešanka" Mešanka?! Sem čistokrvni potepuški pes! Naj le govorijo! "V šoku je. Ko se bo pomirila, bo super ljubljenka. Do časa sejma bo že" Sejme sem kajpada poznala, saj je bilo tam vedno kaj za jest. A da bi mene postavili na stojnico in me prodajali? Nezaslišano! "Prav. Kakšnega spola je? Moramo ji dati ime" Seveda, da sem samica! Halo, ne vidite? "Samička je" Ampak imel je prav, nisem imela imena. "Prav, ime ji bo July" July. Kako lepo ime. Ženska je prišla do mene. "Vse bo v redu July. Vse bo v redu" In začuda, zaupala sem ji. Odšla je. "Ta je res prijazna. A ostali so tako malomarni do nas" Zaslišim. Gleda me psička, približno iste starosti. "Kako ti je ime?" Jo vprašam. "Evelyn. Ti si July, ne?" Pokimam. "Počakaj, de nas spustijo na dvorišče" In kmalu so nas. Stekla sem o malem vrtu. Evelyn se mi je pridružila. Skupaj sva tekli, ena ob drugi. Pogledal naju je en pes, potem drugi, in kmalu so se nama vsi pridružili. Začela sem se vrteti okoli svoje osi. Nisem lovila repa, saj tega ugledni psi ne počnejo. Samo vrtela sem se. A kmalu smo se vsi do zadnjega znoreli. Samo na tla sem še lahko legla. Evelyn me je pogledala. "July, znaš biti zabavna. To mi je všeč" Nasmehnila sem se. "Tudi ti si super, Evelyn" In obedve sva planili v smeh. Pridružil se nama je velik doberman. "Se lahko pridružim?" Pokimali sva. "Kako ti je ime?" Ga Evelyn vpraša. "David" Odvrne. "Lepo ime" Pokimam. "Hej!" Na vrt so prišli ljudje. Niso bili srečni. "Imamo preveč psov. Mislite, da jih bomo lahko oddali na sejmu?" En glas. "No, imamo problem. Sejem je odpovedan" Drugi glas. Potem bomo pa imeli pasji sejem tega zavetišča!" Tretji glas. "Se strinjam! Še ta teden moramo organizirati ta sejem." In oddidejo. Ne, ne bodo mi vzeli prijateljev, takoj, ko sem si jih našla. Bili so moji prvi prijatelji. Še posebej Evelyn in ta David. Dobim solzne oči. Ne, ne smem! Biti moram močana. Za prijatelje. "Pridite, gremo not!" Žalostno odcapljam v svojo kletko.