Gledam skozi orošeno okno. Dežuje. Dolgčas. Z Arabelo sva bili sami. Najina včerajšnja obiskovalca sta zjutraj odšla. Pa še Arabela je zbolela. No, imela je vročino. Njene mame še vedno ni bilo doma, razlog meni neznan. Nisem vedela, kaj naj počnem. Ne morem cel dan žvečiti igračke, ne? Tiana ni bilo domov. Smrček sem tičala na okno. Nenadoma je potrkalo. Vstopil je Krisjan, ki je pripeljal Tiana. "Pripeljal sem Tiana" Reče. Arabela v pižami, ki je rdeča kot kuhan rak in izgleda, kot da bi se rada pogreznila v zemljo, se tiho zahvali. Sicer dvomim, da je bila vsa ta rdečica posledica vročine, sem držala jezik za zobmi. Tian me je grdo gledal. "Nehaj se mulit. Samemu sebi delaš sramoto" Dvigne glavo. "Pred kom?" Le zavzdihnem. "Pač nisem v tebe. Pa kaj! Sva lahko vsaj prijatelja?" Izgleda, kot da me ne posluša. Odcapljam vstran.
Napol spim. Nenadoma zaslišim šepet. Ker mislim, ne, vem, da sanjam, se ne odzovem. Zaslišim Tianov glas, tik za mano.
"No, tu imaš. Nehal sem se mulit" Začutim top udarec v glavo. Padem vzratno. Moje okončine so otopele. Nisem se zmogla premakniti. Gledala sem. In nato... Krik, kri, udarec. Privlečejo Arabelo. Ji zvežejo noge. "Pojdite gor pogledat! Poiščite dragocenosti! Arabela poišče pisalo, in na majhen listek nekaj nakraca. "Odnesi to Kristjanu! Odnesi mu!" Utegnem zgrabiti listek, potem pa me nekdo grobo potisne stran. Tian mi prišepne na uho, tako, da ga ne sliši nihče drug. "Maščevanje je sladko" Posveti se mi. "Nisi sovražil samo mene. Sovražil si tudi Arabelo! Zakaj?" Pogleda me kot morilec. "Ni tvoja stvar" In steče za ljudmi. Stečem skozi vrata. Tečem do Kristjanove hiše. Praskam, skačem po vratih. Ni odgovora. Čakam. Pol ure. Eno uro. Uro in pol. Vstrajam. In končno se prikažeta. Kristjan in Edgar. Stečem jima nasproti. "July! Kaj je narobe?" Edgar in Kristjan vprašata skoraj istočasno. Podam mu listek. Prebere ga v čisti tišini. Nato se prime za glavo.