Tukaj je že tretji del mojih pesmi in zgodb. Upam da vam bo všeč.

ZIMA

Zima je bila,
Vsa v belo odeta.
Ko zagledaš jo,
se ti vse obeta.

Sanke zdaj so pridrvele,
Kdaj se sankat bodo šle.
Ko otroci jih ujamejo,
se še oni zabavajo.

Le kdaj bo ta zima odšla,
da pomlad bo prišla.
To je res grozna muka,
ki okoli nas se smuka.

Radi zimo imamo,
otroci govorijo,
ne more pomlad je nadomesti,
saj snežaki takrat bodo odšli.

Kurenti so že pred nami,
da jo odženejo,
a mi branili jo bomo,
da še ostane tu.

Le zakaj bi jo preganjali,
ko snežne kepe delamo,
veselimo se ter sankamo,
nič nam ni nikoli manjkalo.

Seveda, so tudi drugi letni časi,
a ta za nas poseben je,
ko le bi trajal večno ta ledeni zimski čas.

PASTIRCI

Ko sonce vzide,
rože zacvete,
se na vse veke,
prebude.

Pastirica je zaspana,
a mora gnati vsa predana.
Sonce sije tam za goro,
ona se počuti prebujeno.

Doma pastirc jo čaka,
da mu kašo skuha slastno,
saj vzame jo na pašo.

Tokrat se je zvečerilo,
vsi domov hite.
Krave, ovce in oslički,
v svoje hleve pohite.

Pa pastirci, hja to je druga zgodba,
oni na večerjo gredo,
potlej pa nad pečjo, zaspijo sladko.

Ko je sonce spet po konci,
pastirica, spet na pašo gre
ponovi se ta povestica,
do konca naših dni.