Pisalnica
Heey hoj moji Pilovci:heart_eyes:!
Tukaj je že tretji del MOJEGA ŽIVLJENJA. ( če hočete to brat morate prebrat vsaj drugi del če hočte razumet) Uživajte!
Vsedla sem se na klopico in čakala. Klopica je bila strašansko mrzla. V hipu me je zmrazilo, bilo mi je neprijetno. Tako je bilo hladno, da si nisem morala predstavljati koliko časa bom še zdržala, na kar je mimo prikorakala neka punca, ki se mi je zdela zelo znana. Opazovala sem jo, jo poskušala nekako prepoznati a ni šlo. Vsekakor sem vedela, da jo poznam, in to še kako dobro. Vstala sem in rekla "heeey!". Namenila mi je čuden pogled nato pa je nadaljevala svojo pot. Mislila sem si: kdo bi lahko pa to bil? Iz kje bi jo lahko poznala? Sem mogoče snjala o njej?, in vprašanja so se kar nadaljevala v neskončnost, na kar je prišla moja mami in me spravila v avto. Nič mi ni bilo jasno. Od kje jo poznam?!!! Ko sva z mamo prišle domov mi je po glavi švigalo polno čudnih misli. Mama me je vprašala če je kaj narobe. Odgovorila sem ji z NE in švignila sem v svojo sobo. Pospravila sem vse svoje šolske stvari v omaro, vzela dnevnik in se vsedla na posteljo. Odločila sem se, da bom vse skrbno napisala v moj dnevnik, da ne bom slučajno česa pozabila. Glasilo se je takole:
Dragi dnevnik!
Ne boš verjel, ampak zgodilo se mi je nekaj strašansko čudnega. Pozabimo avtobus... To ni bilo tako čudno, a vseeno nekako. Na avtobusni postaji sem sedela in čakala mamo. Kar naenkrat je mimo mene prišla punca, ki se mi je zdela strašansko znana. Nisem vedela od kje jo poznam. Premišljevala sem in premišljevala... a ideje kar ni bilo. Vstala sem in rekla "heey!", na kar mi je namenila le čuden pogled, kasneje pa je nadaljevala svojo pot. Še celo pot domov sem premišljevala o njej, a še kar nevem od kje jo poznam. Bi mi lahko pomagal?
Pozdrav, tvoja Zoja.
Ko sem končala z pisanjem, sem začela z raziskavo... SE NADALJUJE...
To je bilo vse za ta del. Upam, da vam je bil všeč. Vesela bom vsakega komentarja!
Pozdravček:kissing_heart:
Zoe
Tukaj je že tretji del MOJEGA ŽIVLJENJA. ( če hočete to brat morate prebrat vsaj drugi del če hočte razumet) Uživajte!
Vsedla sem se na klopico in čakala. Klopica je bila strašansko mrzla. V hipu me je zmrazilo, bilo mi je neprijetno. Tako je bilo hladno, da si nisem morala predstavljati koliko časa bom še zdržala, na kar je mimo prikorakala neka punca, ki se mi je zdela zelo znana. Opazovala sem jo, jo poskušala nekako prepoznati a ni šlo. Vsekakor sem vedela, da jo poznam, in to še kako dobro. Vstala sem in rekla "heeey!". Namenila mi je čuden pogled nato pa je nadaljevala svojo pot. Mislila sem si: kdo bi lahko pa to bil? Iz kje bi jo lahko poznala? Sem mogoče snjala o njej?, in vprašanja so se kar nadaljevala v neskončnost, na kar je prišla moja mami in me spravila v avto. Nič mi ni bilo jasno. Od kje jo poznam?!!! Ko sva z mamo prišle domov mi je po glavi švigalo polno čudnih misli. Mama me je vprašala če je kaj narobe. Odgovorila sem ji z NE in švignila sem v svojo sobo. Pospravila sem vse svoje šolske stvari v omaro, vzela dnevnik in se vsedla na posteljo. Odločila sem se, da bom vse skrbno napisala v moj dnevnik, da ne bom slučajno česa pozabila. Glasilo se je takole:
Dragi dnevnik!
Ne boš verjel, ampak zgodilo se mi je nekaj strašansko čudnega. Pozabimo avtobus... To ni bilo tako čudno, a vseeno nekako. Na avtobusni postaji sem sedela in čakala mamo. Kar naenkrat je mimo mene prišla punca, ki se mi je zdela strašansko znana. Nisem vedela od kje jo poznam. Premišljevala sem in premišljevala... a ideje kar ni bilo. Vstala sem in rekla "heey!", na kar mi je namenila le čuden pogled, kasneje pa je nadaljevala svojo pot. Še celo pot domov sem premišljevala o njej, a še kar nevem od kje jo poznam. Bi mi lahko pomagal?
Pozdrav, tvoja Zoja.
Ko sem končala z pisanjem, sem začela z raziskavo... SE NADALJUJE...
To je bilo vse za ta del. Upam, da vam je bil všeč. Vesela bom vsakega komentarja!
Pozdravček:kissing_heart:
Zoe
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
