Evo! Nov del. Končno začenjamo s ta pravo zgodbe.

*i* Danes se vračamo dve leti nazaj, ko je Scarlett spoznala Meghan. Sprehodili se bomo skozi njene občutke, da bomo bolje razumeli zgodbo - in Scarlett. *i*

Kaka tretjina zgodbe se bo dogajala *i*pred*i* Meghanino smrtjo. Bo nekoliko bolj romantična, kasneje pa bomo pričeli z zgodbo *i*po*i* njeni smrti, *i*o*i* njeni smrti - in bo zgodba postala skoraj čisto prava kriminalka. Več pa tokrat nimam za povedati. Uživajte!
___________________________________________________

*b**roza* 3. *i* ONA *i**roza**b*
Bil je prvi šolski dan v prvem letniku na Schwarzovi gimnaziji. Bila sem fazanka in moram priznati, da me je bilo kar strah vseh tistih ceremonij. K sreči je bila z mano Alex, ki je bil popolnoma prepričan, da naju ne bo nihče napadel. Še kar sem vesela, da je imela prav. Nihče naju ni napadel *i*dobesedno*i*. Me je pa nekdo popolnoma prevzel. Saj veste, kdo.

Meghan. Prvič sem jo videla, ko sem hitela po šolskih hodnikih in iskala učilnico št. 17, mojo razredno učilnico. Še kar se spomnim, tako živo, kot bi bilo pravkar. Prav neverjetno, glede na to da je ni več. Še kar si jo lahko predstavljam tik ob sebi. Kot bi bila živa. *i*Oh, ko bi bila le!*i*

Torej, hitela sem, saj sem vedela, da bo v roku 30-ih sekund zvonilo, jaz pa nisem imela tudi najmanjšega pojma o tej šoli in kje bi lahko bila moja učilnica. Bila sem čisto zadihana, nikogar nisem poznala, Alex je šel na WC in je rekla, da se dobiva v učilnici. Sarah in Connorja ni bilo od nikoder. Sta mar tudi onadva že v razredu? Nisem mogla nehati skrbeti. "Kako neumno, Scarlett, pa saj samo učilnice ne najdeš!" sem se oštela, a ni pomagalo. Sem pač paničen tip človeka.

Zvonilo je. Pred sabo sem zagledala gručico drugih letnikov, ki so se dolgočaseno vlekli po stopnicah. Kar mimo bi šla, če je ne bi opazila. Dolgi, pšenično zlati, valoviti lasje, ki si jih je vrgla čez ramo. To je bila prva stvar, ki sem jo opazila. Potem se je obrnila in oči so mi zastale na njenih. Smaragdno zelene. Takšne so bile. Kot bi se zazrl v reko, ki buči skozi dolino preko zglajenega črnega skalovja. Prizor sem videla v njih. Kar stala sem in strmela.

"Scarlett! Kaj pa ti delaš tukaj, svinja mala! Odidi in se ne prikaži več! Še bolj pa tisti tvoji usrani prijatelji! Tista tvoja Nigerka naj se kar pripravi! Jaz ne bom trpela takih ljudi tukaj na gimnaziji. Dovolj sem vas imela na osnovki. Izgini. Izgini mi izpred oči!" Le ugibate lahko komu je pripadal glas. Še posebej glede na to, da me je že poznala.

"Uou, Rose, daj nehaj se bunit. Fazanka je! Hej," me je pozdravila Meghan: "si ok? Se ti ni pouk že začel? Ali kaj iščeš?" Zardela sem. Komaj sem uspela spraviti iz sebe en bogi: "No, ja...", ko se je izza mojega hrbta zaslišal predirljiv glas: "Rosette Brown! Meghan Reynolds! John Mettler! Chloe MacAndrew! Kako si drznete po zvonenju takole bloditi po hodniku! Brž se zglasite v moji pisarni, neotesanci!" Glas sem prepoznala. Profesorica Lopez je bila pomočnica ravnateljice in učiteljica filozofije. Spoznala sem jo na informativcih. Bila je stroga, a je imela dobro srce: "Kaj pa ti počneš tukaj, gdč. Jones?" me je zaskrbljeno ogovorila. "Se ti ni že zdavnaj začel pouk? Si se *i*izgubila*i*?" Zadnjo besedo je izgovorila, kot bi bila to najbolj čudna stvar na svetu. Kot da se to ni še nikomur zgodilo. V trenutku se mi je zamerila. "Hvala, vendar saj lahko sama najdem svojo matično učilnico," sem ji zabrusila, še zadnjič pogledala Meghan, ki mi je pomežiknila, in odvihrala stran.

Srce mi je še vedno razbijalo v norem ritmu, ko sem vstopila v učilnico. Razrednik me je grdo pogledal, jaz pa sem se le vihravo usedla poleg Alex in tiho spremljala uro. Od spredaj me je Connor vprašujoče pogledal, jaz pa sem le zmajala z glavo, češ, ni pomembno.

O, pa je bilo. *i*Še kako je bilo*i*. Bilo je prvič. Prvič, ko sem jo videla. Ko sem ugledala smaragdno reko v njenih očeh. A zdaj... Zdaj je mrtva. Nekdo jo je umoril. *i*Ni je več*i*. In naredila bom vse, da bi se oklenila tega spomina in ostala v preteklosti z njenim prvim pomežikom. Kot da se nič od tega nikoli... ne bi... zgodilo......
__________________________________________________________

Evo, upam, davam je bilo všeč! <33333
Vesela bom vsakega komentarja, srčka ali kritike (da lahko izboljšam zgodbo)! Se beremo!