My Story
1. Poglavje
Ležala sem v postelji in zijala v strop. Šlo mi je na jok. Kar naenkrat. Nisem več mogla. Nisem mogla prenesti bolečine besed, ki so me močno rezale po telesu. Nisem mogla se znebiti misli iz te boleče resnice. Bolelo me je. Močno. Še nikoli prej nisem čutila takšne bolečine kot sem jo tedaj pa sem že mnogokrat bila pobutana in polna modric. Preplavila me je jeza. Bila sem jezna nase. Zakaj moram biti takšna. Zakaj se ne spremenim. Že stotič sem se klofnila in si rekla, da bom jedla le še zdravo hrano in se gibala in shujšala. Mislila oz. prepričana sem bila, da brez tega ne bom več srečna. Od izmučenosti sem zaspala. Tako se je začelo. A kot vedno sem se pregrešila že naslednji dan. V nedeljo smo šli k maši. Vse je bilo normalno. Nato smo imeli zdravo kosilo po katerem sem se počutila super. Nato pa spet nov udarec. Rojstnodnevna zabava bratranca in za povrhu je njegova mama kuharica. Kot sem predvidevala so nas pričakale polne mize peciva, prigrizkov, čipsa,….na srečo tudi nekaj sadja. To je stvar ki me je reševala in me rešuje. Poizkusila sem par dobrot a sem bila ponosna da sem pojedla tako malo. Bil je kar v redu dan.


Bilo je jutro. Zbudila sem se slabe volje. Za povrhu smo šli s šolo na sistematski pregled. Bila sem obupana. Zajtrka seveda kot običajno nisem jedla. Še posebej danse saj sem hotela tehtati čim manj. Že včeraj nisem skoraj nič jedla. Le da tehtnica pokaže čim čim manj. Bilo me je strah. Ko sem bila na vrsti sem stopila v ambulanto. Zavrtelo se mi je. Noge so me komaj držale pokonci. Sestra mi je rekla naj se sezujem. Odločilni trenutek. Stopila sem na tehtnico. Ni mi uspelo. Pokazala je preveč. Kaj delam narobe. Zakrulilo mi je in sestra me je očitajoče pogledala. Nasmehnila sem se kot da nič ni in ni dojela da je bilo vse lažno. Sedaj me je še zmerila. Višina premajhna glede na težo. Kot vedno. Sedaj pride najstrašnejši del. Sestra vse zapiše v mojo pacientsko mapo, mi jo poda v roke in me pošlje k pediatrovim vratom na koncu hodnika v ordinaciji. Zdelo se mi je da bom padla skupaj a sem se delala da ni nič. Z vidno mučnimi koraki sem stopala tja. Potrkala sem. Zaslišal se je hripav glas, da naj vstopim. Na lahno sem odprla vrata in jih za sabo zaprla. Stopila sem k mizi in mu previdno podala mapo. Nato je opravil kratek pregled. Skoraj sem se že razveselila, da ne bo omenil teže. A glej ga zlomka. Čisto na koncu mi začne razlagati kako naj jem in da bom morala shujšati ker moja teža ni zdrava, da sem slabo odporna zaradi tega… Počutila sem se kot pes, ki ga nadirajo pa čeprav je govoril z zmerno običajnim glasom. Ko je končal sem na hitro zbežala ven in padla v notranji šok. Nisem se mogla pomiriti. Tresla sem se. Sestra je to videla me posedla in mi ponudila kozarec vode, ki sem ga sprejela. Končno sem dobila nekaj v želodec in malce bolje sem se počutila. Pomirila me je brez besed in me objela. Dala mi je par nasvetov in še zdaj sem ji hvaležna.

Torek-najslabši dan v tednu. Celo slabši od ponedeljka. In šport. In tisti butast učitelj. Naj mu bo ime Miha. Ok Miha. Vedno se pogovarjamo med vajami za ogrevanje in nekako je prišlo na temo o teži, postavi, zdravju… Nikoli si ne bi mislila, da mi bo ta preklet Miha kar v glavo rekel, da rabim shujšat in da sem debela. Bila sem obupana šlo mi je na jok in to so ostale punce videle. Čez minuto dve sem vprašala in odšla na stranišče. Obrisala sem si rosne oči in si popravila lase, da slučajno ne bi kdo česa posumil. Ko sem po šoli prišla z avtobusom domov sem začela jokati kar tam med vrat. Jokala sem dokler niso prišli domov domači. Popoldne je bilo mirno. Zvečer pa ponovi vajo sem spet bruhnila v jok. Jokala sem dokler me ne preplavil spanec…
..................................................................................................................................................................................................
Evo prvi del. Ni tak dober ampak to je šele začetek ok? Je pa tole skoraj vse resnično.
Ly in hvala da ste prebrali.
Blink<3