končno! končno! končno!

lahko gremo na obisk k babi! v bolnišnico!!
"karolinca, pripravi kekse! " se dere oči.
mami mu odgovarja: "pa saj veš da babi zdaj NE SME jesti zelo sladke hrane. rajši ji TI pripravi rože. iz vrta previdno odreži pet lilij, rumeno - bele so, in karolina, ti prinesi rjav papir, da jih zavijem vanj, Ivan (tako je očiju ime), ti napiši na listek kakšno spodbudno sporočilo, karolinca, pojdi po praprot, lepo se poda k lilijam, sploh rumenim, Ivan, NE, to niso lilije, to so marjetice, eh saj bom sama, če niti svoji tašči ne moreš utrgati prekletih rož! ne, to so VRTNICE in še roza za povprek!!!" mami je zelo razburjena. jaz pa grem v svojo sobo. zunaj pripeka. hecno, včeraj je pa lilo kot iz škafa. mami spet kliče: "karolinca, a imaš gor oblekico, ki ti jo je sešila babi?"
"mami, babi mi je sešila dve obleki. katero naj oblečem?" mami ne odgovori, zato grem dol kar v gatkah in v eni roki držim eno obleko, v drugi drugo. meni je lepša druga, ampak naj se mami odloči. meni je skoraj vseeno. "daj, karolina! ne moraš biti sredi kuhinje v spodnjih hlačkah!" "mami, katero obleko oblečem?"

zazvoni telefon. ati se javi. postane resen in poda telefon mamici. mami prebledi.
"iz bolnišnice kličejo," zašepeta.