Pišem čestitko. Česttitko polno rož in lepih misli, za prijateljico. Čestitka lepa in sijoča, pozitivna... Sama pa sem na robu solza.

Nič ne rečem, nič ne pokažem. Vedno sem dobre volje in sijem, kot rožica. Vedno polna lepih misli in želja... A le, ko je nekdo zraven. Ko sem sama, se obrne. Radam pomagam drugim in jih spodbujam, čisto res! Noben pa ne vidi mojih problemov, ker si po prejokani noči narišem nasmeh na obraz in nanesem malce več pudra. Imam najboljše prijatelje kar si jih sploh lahko zamislim. Ampam ne vidijo laži. Vsak dan, vedno, kjerkoli in kadarkoli "vejo", da sem super in da sem/bom vedno nasmejana, ker sem tak tip človeka ki "nima problemov".

Obrišem si solze, dovolj je razmišljanja sicer bom še zamudila! Oblečem se, v najljubšo zeleno obleko, si nadenem ogrlico z zelenim aventurinom, potem pa odidem pred ogledalo. "Uf, kako imam zabuhle oči" si zašepetam.Jokanje ima svojo ceno. Umijem si obraz, nato pa na kritične predele nanosim puder. Na ustnice nanesem lipgloss, da so lepe in sočne. Na trepalnice si namažem še maskaro in nausta narišem nasmeh. Tako, pa izgledam popolnoma vredu.
Ko pridem ven, me navdihne občutek svežine. Počutim se svežo in prenovljeno, saj je le malo prej deževalo zdaj pa že sije sonce. Vse diši po svežih cvetovih na našem vrtu in kar naenkrat mi ni treba več ponarejati sreče. Ko zagledam na vrtu živo rumene narcise, eno odtrgam za Zojo. "Gotovo bo vesela" pomislim. Potem sem se kaj hitro odpravila do Zojine hiše. Ko sem prispela in jo zagledala, sem ji stekla v objem: "Vse najboljše! Rada te imam, in zdaj praznuješ že kar 14. rojstni dan! Tako sem vesela zate!" Med tem ko sva nosili na mizo sok, sadje in ostale prigrizke sva se pogovarjali in veliko smejali. Ravno končujeva z urejanjem in Zoja se je že usedla na preprogo sredi vrta. Še jaz sem prisedla, in se začela zabavati z njo. Kar naenkrat se mi zazre v oči, tako globoko, da bi mi lahko brala misli, ki sem jih doživljala pol ure pred tem trenutkom. Nasmehnem se, ker je situacija začela postajati res nelagodna, in začel me je oblivati strah. Nobenega nasmeha nazaj, namesto tega le vprašanje: "Si jokala?" Ob tem vprašanju mi je kri kar zamrznila, prenehala sem dihati in mislim da bom dobila infarkt.

_____________________________________________________________

Živijo tukaj spet jaz, z novo zgodbo!
Če vam je všeč stisnite :heart:, če pa imate še kakšno drugo mnenje ali predlog za izboljšavo so pa komentarji, res dobrodošli.

Lola <33