Hejjj! Nadaljevanje je tukaj...

Bližale so se počitnice. Ta čas v letu sem imela zelo rada, a sem ga hkrati sovražila. Verjetno mislite, da sem nora, seveda, zakaj kdo ne bi imel rad počitnic? Mislim, ni šole, poletje je, prijatelji… Da vse to je, a pri meni je še nekaj…

Moj oče.

Sedaj ga bom videla veliko več kot bi si želela. Res je, da ima službo, a večkrat dela od doma ali pride prej domov. Saj vem, bedno.
------------------------------------------------------------
Gledala sem v ogledalo v kotu moje sobe, dekle ki je zrlo nazaj, je bilo samo duh dekleta, kot sem bila v časih, pred mamino smrtjo. A sem se borila. Borila sem se proti breznu depresije, ki se je kakor virus širilo okoli mene. Do sedaj še se nisem vdala. Tudi sedaj se ne. In ne bom se. Nikoli.

Tiho sem vzdihnila, okoli očesa se mi je že oblikovala vijoličasta modrica in iz izkušenj sem vedela, da bo težko prekriti. S svojo borno zalogo ličil sem naredila kar sem morala in se pripravila za šolo. Želela sem oditi, ko me je prekinil oče.

»KAM PA MISLIŠ, DA GREŠ ALICE?!«

Zatrepetala sem. Vedoč, da pijan lahko naredi več škode, kot če je trezen.

»V- šol-lo. Pon-nede-ljek je« sem mu odgovorila in poskušala skriti svoj strah.

»Počistiti moraš ta svinjak, ki si ga naredila« se je zadrl in pokazal na kuhinjo. Bilo je čisto. Pult se je dobesedno svetil.

»Ampak-k šo-šola.« sem oporekala in takoj obžalovala, ko sem začutila njegovo močno pest med svojimi rebri. Padla sem na tla, nisem mogla priti do zraka. Oče se je samo zarežal me brcnil in odšel v službo.
------------------------------------------------------------------------
Hodila sem kolikor hitro sem mogla. Ni bilo tako lahko z grozno, prebadajočo bolečino v rebrih. Vsaj eno je bilo zlomljeno, a nisem imela druge možnosti, kot da grem v šolo. V bolnišnico nisem mogla, oče bi me ubil. Dobesedno. Spomnila sem se, kaj se je zgodilo zadnjič, ko sem naredila to napako. V očeh so mi grozile solze.
----------------------------------------------------------------------------
*b*Spomin*b*
»Zakaj si to storila?! A?« oče mi je zakričal v obraz.

Takrat sem imela 11 let, a mu je bilo vseeno. Kar naprej je kričal, ko so mi po licih tekle solze, Tako je bilo odkar je umrla mama.

Tisto jutro me je močno udaril v glavo in me nato porinil po stopnicah. Ležala sem na tleh, se zvijala od agonije, ko je on brezskrbno odšel na delo.

Ko je odšel, sem se odvlekla do telefona in poklicala rešilca. V bolnišnici so me seveda vprašali, kaj se je zgodilo, jaz sem gladko lagala oni pa so resnično verjeli.

»Padla sem po stopnicah in se udarila v glavo« sem zatrdila.

Ko je oče po službi prišel pome, se je seveda obnašal kakor skrbeč, zaskrbljen oče. Pomiril me je in rekel, da je prav, da sem klicala rešilce.

Ko pa sva prišla domov, je bila druga zgodba…
-----------------------------------------------------------------------
To je bil najhujši udarec, ki mi ga je dal do takrat. Prej je bilo le nekaj udarcev in klofut na dan, a tisti večer se ni zadrževal.

Skozi leta pa je postalo huje.

Očetov izgovor je bil, da sem ubila svojo mamo, da sem kriva za njeno smrt in, da moram biti kaznovana. Seveda sem imela srečo, ker me ni udaril toliko kot me bi lahko. Pff, itak.
---------------------------------------------------------------------------------------------------
»Naslednji teden imam rojstni dan veste?« je na kosilu omenil James, meni, Katy in Edwardu.

»Huh, seveda vemo Jamesy! Kako bi sploh lahko pozabili, če nas spomniš vsako prekleto minuto?« se je zasmejal Edward. Res je bilo. James je bil izjemno vesel svojega rojstnega dneva.

»Kaj, me lahko krivite, zato ker se veselim daril..mislim tega, da bom leto starejši in pametnejši!« James se je branil.

»Seveda, karkoli rečeš James« je rekla Katy.

»Potem ne potrebuješ daril, kaj? Mislim, če boš postal pametnejši, boš vedel, kako nepotrebna darila so ne?« sem se zabavala.

»Ne, hočem- mislim ne- ampak…«

»V redu, pomiri se, brat. Dobiš svoja darila.« Edward je zavil z očmi. Jamesu se je na obrazu zarisal nasmeh. Ob njem sem v trebuhu začutila metulje.

James je bil tako čudovit, lep, zabaven, prijazen, smešen…sem že omenila, kako je lep?

No mogoče pa na svetu ni vse tako slabo.

Ni moje najljubše poglavje, a upam, da bo vam všeč. Če vam je všeč, mi prosim napišite komentar ali pritisnite srčka tam zgoraj v kotu. Resssss hvalaa, tisočkrat vsem, ki boste.:heart::heart::heart:
Harmony