Ležala sem v mehki postelji in premlevala dogodke pretekle noči. Zdelo se mi je, da nič ni bilo resnično. Toda ko sem si šla s prsti skozi goste lase mi je v roki ostala majhna travniška marjerica. Majhen, a prepričljiv dokaz, da sem ležala na travi. Takoj sem vstala, da bi odšla na zajtrk. V glavi mi je še vedno rahlo kljuvalo in videla sem njihove šape. Toda umaknile so se, le proti meni so grabile, pa vendar v prazno. Ta občutek me je malce pomiril.
Tedaj je na vrata moje sobe potrkalo.
"Ja?"
"O, hej Jess. Si dobro spala, ljubica?" me je vprašala mama.
"Oh, em, ja, seveda," sem se ji zlagala. To ni bila moja prva laž. In tudi zadnja ne. Resnica je bila, da ponoči sploh nisem spala. Pošasti so me lovile še v sanjah. A imela sem občutek, da to niso bile navadne sanje. Ne, bilo je nekaj več za vsem tem.
"Lepo! Ko boš, pridi na zajtrk. Te bova z Adrianom počakala!"
"Hvala mami. Bom prišla, samo oblečem se," sem ji odvrnila. Vrata so se nato tiho zaprla. Sama sem nase hitro navlekla kratko majico s potiskom v obliki srca, ter črne pajkice. Trenirko, ki me je spominjala na dogodke pretekle noči sem takoj po nočnem pohodu vrgla v kot. Še nekaj časa se je nisem imela namena dotikati.

***
Ko sem prišla v kuhinjo sta mama in brat že sedela za mizo.
"Hej, sestrica. Nekam utrujena izgledaš," se mi je nasmejal Adrian. V odgovor sem mu podarila utrujen nasmešek.
"Res?" sem se narejeno začudila. Nisem se rada lagala, a velikokrat sem se morala.
"Jess, ne vem, ali si pozabila, a danes je prvi dan šole..." mama stavka ni uspela dokončati. Skoraj sem padla s stola. V trenutku sem stekla v svojo sobo ter si v torbo nametala zvezke ter vse potrebščine. Oblekla sem kavbojke ter kratko, oprijeto majico - v šolo in to še na prvi dan ne morem v trenerki! Nato sem stekla v kopalnico, ter se nekako uredila. Na prvi dan v gimnaziji sem želela izgledati kar se da... Normalno? Nevpadljivo? Kako sem lahko pozabila, da je danes šola?!

"Adijo, mami! Adijo, Adrian, se vidiva v šoli!" sem zavpila, preden sem stekla skozi vrata, da bi ujela avtobus. Na postajo sem pritekla zadnji čas. Hitro sem stopila na avtobus, ter zagledala edini prosti sedež, ki je še ostal. Hitro sem se usedla na mehak stol poleg fanta, ki je imel v ušesih slušalke. Izgledal je prijeten in tudi po izgledu ne tako napačen. Ko me je zagledal se mi je prijazno nasmehnil ter si iz ušes potegnil slušalke.
"Živijo! Brian sem," se mi je toplo nasmehnil.
"Jess," sem se mu še sama predstavila.
"Greš na splošno gimnazijo? Jaz grem, vendar bom na športnem oddelku. Če greš tudi ti tja se bova lahko kaj videla. Mogoče bova v istem razredu!" je dejal.
"O, ja, tudi jaz grem na športni oddelek. To bi bilo super!" sem se še sama nasmehnila. Kljub vozlom v trebuhu se je v meni začela širiti dobra volja. Za trenutek sem lahko pozabila na srečanje z Amelio. Dovolila sem si pozabiti.
"Krasno!"
V tistem je avtobus sunkovito ustavil pred mogočno zgradbo, ki naj bi bila moja nova šola. A z Brianom ob sebi se nisem počutila osamljene - ravno nasprotno! Začela sem verjeti, da sem našla prvega prijatelja. Demoni, ki so grabili po meni so izginili.
"Se vidiva, Jess," je veselo dejal. Nasmehnila sem se, nato pa z majhnim ključkom odklenila svojo omarico. Bila je prazna in dišala je po sivki.

Naenkrat je do mene pristopila punca rdečkastih las in temno rjavih oči.
"Hej! Si ti Jess? Jaz sem Ruby," se mi je nasmehnila ter stresla z lasmi. Začudeno sem jo pogledala.
"Ja, to sem jaz. Kako pa...?" sem jo osuplo gledala, a vprašanja nisem dokončala. V tistem je že odšla, jaz pa sem ostala sama. Toda v resnici nisem bila sama. Ob sebi sem imela Briana.
"Greva do razreda?" me je prijazno vprašal. Pogledala sem ga v oči. In v njih sem videla pravega prijatelja. Brez besed sva odšla po hodniku polnem učencev. Veliko jih je bilo novih, toda Brian se je nekako znašel, jaz pa sem mu le sledila.

Ko sva prispela v razred, je odšel k prijateljem. Očitno jih je v razredu poznal kar nekaj. A kljub vsem prijateljem se je ob prihodu učiteljice v razred usedel za mizo, kjer sem sedela jaz. Imel je prijatelje, a izbral je mene.
"Pri matematiki bom sedel s tabo, prav?" mi je tiho šepnil.
Hitro sem ga ošinila s pogledom. "Seveda."
Hvaležno sem se mu nasmehnila, on pa meni nazaj. V njegovi družbi sem tako uživala, da sem vzljubila šolo.

"Si izmenjava telefonske?" me je vprašal po pouku.
"Itak."
Podal mi je svoj telefon, da sem si številko prepisala. Drug drugemu sva se nasmehnila, nato pa odšla domov vedoč, da se je ta dan najino življenje spremenilo.



*i*javite, ce zelite da koga obvescam <33*i*