Ko sem prišla nazaj v hišo, ni bilo doma nikogar. Šolsko torbo sem odvrgla na hodnik ter stekla v svojo sobo. Najprej sem preverila telefon. Na zaslonu se mi je pokazala Brianova telefonska številka.
*b*Brian Goshin:*b* Hej!
Nisem pričakovala, da mi bo pisal tako hitro! Hitro sem vtipkala geslo ter mu odpisala.
*b*Jess Walls:*b* Oj, Brian!
*b*Brian Goshin:*b* Lepo te je bilo spoznati, Jess. Vesel sem, da sva si izmenjala telefonske!
*b*Jess Walls:*b* Se strinjam, bilo je odlično! :)*b*
*b*Brian Goshin:*b* Se vidiva jutri! Lepo se imej!
Ob branju najinega pogovora sem se rahlo nasmehnila. Brian mi je bil všeč. Bil je odličen za druženje in tudi prijeten je bil.


Nenadoma pa se je v sobi shladilo. Topel jesenski zrak je nadomestil hladen vetrič. Pogledala sem nazaj in zagledala Amelio.
"Kaj počneš tukaj?!" sem jezno zavpila.
"Počasi, Jess. Oprosti, nisem te hotela prestrašiti. Prišla sem ti dati še zadnjih nekaj napotkov," je dejala. Kljub vsemu ji še vedno nisem zaupala. Njen pogled je taval po moji majhni sobi.
"Torej..."
"Da, bom hitra," me je prekinila. Obmolknila sem ter čakala, da bo spregovorila.
"Stvar je taka, da so svet zavzeli demoni. To sedaj še ni očitno. A ti lahko to čutiš. Tudi nekateri drugi lahko... A zate sem prepričana! Ampak ti si edina, ki jih lahko pomaga zaustaviti. Najti moraš ključ ter ga pravilno uporabiti," je povedala Amelia. Njene besede so kot odmev odzvanjale v mojih ušesih.
"Razumem. A kako naj vem, kdo je ključ? Kaj, če je na drugem koncu sveta?!" sem obupano vprašala.
"To boš začutila. Potem, če bo tako... Potem sveta pač ne boš rešila," mi je zamišljeno odvrnila. V njenih očeh sem zaznala komaj opazno sled otožnosti, ki jo je iz obraza hitro pregnala. Žalost je zamenjal vprašujoč pogled, ki je vrtal vame.
Zamišljeno sem pogledala v strop. Kar tako se pa že ne bom predala!
"Prav. Mislim, da sedaj vse razumem. Hvala vam za pomoč. Naredila bom vse kar je v moji moči, da vam pomagam. Hvala za napotke!" sem se zahvalila. Res sem razumela. Vsaj približno...
"Ah... Ni problema, če bi rada še kaj vprašala me pokliči," je prijazno ponudila Amelia. Hvaležno sem se ji nasmehnila.
"Ja, nekaj bi pa pravzaprav res vprašala. Kdo dejansko ste?"
To me je zanimalo že odkar sem jo prvič videla in to vprašanje sem ji mislila zastaviti čimprej.
"Kdo sem? Še sama ne vem. Nekdo, ki živi z naravo," mi je odgovorila. Preprost odgovor. Nato je brez besed odšla. Dovolj je bil le rahel zasuk črnega ogrinjala in izginila je. Sama sem se v hiši počutila osamljeno, zato sem odšla na vrt. Usedla sem se na klop in se prepustila mislim, ki so mi rojile po glavi. Največ jih je bilo povezanih z Brianom. Bil je tako... Drugačen. Drugačen od ljudi, ki sem jih poznala. Nekako sem čutila, da sva povezana na način, za katerega sploh ne veva, a vseeno obstaja. Bilo je zapleteno, a lepo.


Ko je skozi vrtna vratca stopila mama sem se zdrznila. Tako sem se zamislila, da sem pozabila skuhati kosilo!
"Hej, ljubica," me je prisrčno pozdravila mama.
"O, hej mami! Oprosti, pozabila sem na kosilo... Ga grem naredit."
"Ne!" me je ustavila. "Danes gremo v restavracijo na pico! Za prvi šolski dan," mi je rahlo pomežiknila.
"Eee... Krasno. Bomo... Bomo zmogli?"
"Ah, Jess. Ne smeš skrbeti za takšne reči, premlada si še. Verjemi mi, da imam vse natančno preračunano."
Kislo se je nasmehnila. V očeh mi je za trenutek poblisknila senca dvoma, a sem jo hitro pregnala.
"Prav imaš," sem hitro dejala, ter si temen pramen las zataknila za uho. Nato sem urno odhitela v sobo.
"Le deset minut potrebujem!" sem še zavpila preden sem zaloputnila z vrati sobe. Hitro sem se oblekla v spodobna oblačila - črne kratke hlače in oprijeto majico z naramnicami. Sledila je še maskara in pripravljena sem bila.


"Adriana pobereva pred gimnazijo," je povedala mama, ko sem se usedla v majhen avto.
Ko se je brat usedel v avto sem se mu nasmehnila. Hitro me je ošinil s pogledom.
"Dobro izgledaš," je dejal.
"O, hvala!" sem dejala presenečeno. Ponavadi ni dajal komplimentov.
"Mimogrede... Nisem več samski! Ne bosta verjeli, a dekle imam! Da, prav sta slišali!" je naenkrat zinil. Mamo je skoraj vrglo s ceste, malo je manjkalo, pa bi zapeljala v jašek. Ko so je za silo opomogla je pogledala Adriana.
"Adrian, to je vendar čudovito!" je dejala s solznimi očmi. Sama sem si kot njegovo dekle v mislih predstavljala lepo in pametno blondinko, saj tudi Adrian ni bil tako slab.
"Krasno! Katero pa...?" sem ga vprašala.
"Bethany Carvill."
Med dekleti iz tretjega letnika sem v mislih skušala poiskati dekle Bethany. Takrat sem se spomnila.
"Temni lasje, zelene oči, srednje visoka, dobra postava? Je to ona?" sem radovedno vprašala.
"Mhm, to je ona, Jess," je dejal.
"Kaaaaaj?" sem zategnila na ves glas.
"Pa dobro, Jess, kaj je s tem narobe? Mislim, ne poznam je, ampak ne bi ti bilo treba tako sumničavo opazovati Adriana," me je mama na hitro okarala. Ob njenih besedah sem se le namrdnila, a nadaljevala nisem. Raje sem se zatopila v svoje misli - s tem sem imela več kot dovolj dela! A kaj, ko pot do majhne restavracije na obrobju mesta ni bila neskončna. Kmalu je mama vzvratno parkirala na majhno parkirišče, ki je bilo prosto. Poleg tega smo zasedli tudi senco! Kaj je lahko še boljšega?

Ko smo vstopili v restavracijo je vame butnil gost oblak z vonjem po preveč pečeni pici in tobaku. S pogledom sem skrivaj ošinila mamo, ki je z očmi prečesavala prostor. Nato je stopila to natakarja.
"Dober dan! Rezervirala sem mizo za tri osebe na priimek Walls..."
"Seveda, kar za menoj!" se je veselo nasmehnil rdečeličen natakar ter nas popeljal do majhne mize čisto v kotu restavracije. Ko sem pogledala na svojo levo so se moje oči srečale z Adrianovimi. Pihnil si je svetle lase z obraza ter mi rahlo pomežiknil. V odgovor sem se mu zarežala ter sedla na mesto ob oknu. Mama je sedla nasproti mene.
"Boste kaj popili?" nas je prijazno vprašal natakar.
"Vodo, prosim!" sva v en glas dejala z Adrianom. To je bila že navada. Kaj več smo si navadno težko privoščili.
"Kokakolo bi! Hrano bomo naročili potem," je dejala mama. Natakar se ji je prijazno nasmehnil nato pa skoraj stekel do točilnega pulta.
Toda v tej majhni restavraciji z vonjem po tobaku in zažganih picah se je v meni spet začel prebujati že dobro znani strah. In zopet sem v glavi videla demone, ki so grabili po meni. Spet me je zgrabila krčevita bolečina v glavi. Imela sem občutek, da me bo razklalo na pol.
Toda na srečo je prav takrat k naši mizi pristopil natakar ter nas vprašal kaj bomo jedli za glavno jed. Za nekaj trenutkov sem lahko Amelio in demone odmislila. Toda globoko v sebi sem čutila, da bom Amelio srečala še danes.




*i*i hope da vm je usecc, hvala za use lajke pa komentarje s katerimi dobim motivacijo za naprej <3*i*