Hrana v restavraciji je bila res zelo dobra, to priznam. Kljub čudnemu vonju je bila pica okusna in prav nič zažgana (no prav, mogoče je bila malo). Ampak na nek čuden način sem komaj čakala na današnje srečanje z Amelio. Saj ne, da bi jo vzljubila - le dodatne napotke sem želela. Nisem se hotela izgubiti ali karkoli. Ostala bom na pravi poti. Rešila bom svet.
"Jess?"
Mama me je rahlo stresla, tako, da sem se hitro zdrznila.
"Ah, oprosti. Zamislila sem se. Že gremo?" sem jo presenečena vprašala.
"Ja, saj se morata pripraviti za šolo... Saj veš, jutri je nov dan!" se mi je nasmehnila. Na to bi skoraj pozabila. Tako sem skočila s stola ter se napotila proti vratom. Toda pri vratih sem se ustavila. Na temni steni desno od vrat sem zagledala tisto. Takrat sem prvič zagledala tisti znak.
Bil je čisto črn. Kača, ki se je vila okoli kroga je bila rahlo hrapava na otip. Krog znotraj kače je bil čisto gladek, le sredinski del je izstopal. Ne vem zakaj je prav tista značka pritegnila mojo pozornost! Restavracija je bila polna čudnih reči in zastarelih slik ter znakov. A mojo pozornost je pridobil le ta.
"Mlada dama, kaj pa si ogledujete?" me je iz razmišljanja predramil oster glas.
"Kaj?! Mislim, jaz... Le ogledujem si tole značko. Res je lepa!" sem odvrnila bradatemu moškemu. Na obraz sem si nadela nedolžen nasmešek. Obraz se mu je počasi omehčal.
"Oh, potem pa kar glej. Res je lepa, kajne?"
"Da, da, seveda!" sem hitro dejala. Na srečo je v tistem trenutku do mene prišla mama ter mi položila roko na ramo. Hitro smo se pobrali skozi vrata. Za eno roko me je rahlo držala mama, v drugi pa sem stikala značko, ki sem jo pravkar sunila iz restavracije.

"Ne kuhajo slabo," je prvič po odhodu iz restavracije izjavila mama.
"Ja, pica je bila super!" se je zarežal Adrian in mi pomežiknil. Rahlo sem se namrdnila ter pogledala stran. Njegovo mežikanje mi je šlo na živce.
"Jess?" me je mama začudeno pogledala.
"Huh? Aja, dobro je bilo, ja. Hvala, mami."
Hitro sem pogledala stran in si začela ogledovati značko. Bila je dokaj majhna. Najbrž sploh ne bodo opazili, da kaj manjka. Toda ko sem značko obrnila na drugi strani ni bila le črna. Tam je bila majhna lisica. Ko si jo natančno pogledal si videl, da je temno rdeče barve, na njej pa se je lesketal dragulj. Bil je en sam. Majhen je bil, a sigurno veliko vreden. Lisica mi je bila znana, a se nisem mogla spomniti - od kod? Odločila sem se, da bom od sedaj naprej vse okoli sebe dobro opazovala. Zapomnila si bom vsak korak, vsako besedo, še posebej pa vsak znak.
"Mami, grem lahko ko pridemo domov k... Yani? Moji prijateljici?" sem jo vprašala. Grda laž. Ne bom šla k njej. K Amelii hočem.
"Prijateljico imaš? Seveda, ti kar!"
Pogledala sem jo. "Hvala mami."
Nato sem stekla skozi vrata. Namesto da bi se odpravila naprej po vasi, kjer bi lahko dejansko prišla do kakšne hiše sem odšla v gozd. Tam sem rahlo odprla pest ter se zazrla v lisico. Le stala sem tam, v gozdu. Gledala sem lisico. Tedaj pa se je zgodilo nekaj čudnega.
Nenaravnega.
Nedoumljivega.
Nemogočega.
A vseeno se je dogajalo. Tukaj. Zdaj. Meni.

Lisica je bledo žarela. Sama sem komaj verjela svojim očem, a ko sem se je dotaknila je zažarela močneje. Njena svetloba je zapustila značko ter se dvignila v zrak. Nato je prostor okoli mene zajela vročina. Čutila sem svoje telo, kako gori. Ne, nisem ga čutila. Ničesar nisem čutila. Bilo je kot... Kot, da bi me svetloba ohromila. A trenutek ni trajal dolgo. Svetloba se je začela krčiti, dokler se ni strnila v majhni kroglo. Zadnje, kar sem videla, je bila krogla svetlobe, ki je drvela proti moji glavi. Potem nisem čutila ali videla ničesar več. Bila je le še praznina.

Počasi sem odprla oči. Počasi se je nad gozd spuščal mrak. Moje telo je bilo mlahavo, tako da sem komaj vstala. Ko sem pogledala navzdol se mi je telo čudno svetlikalo. Krogla svetlobe, me je prešinilo. To je bilo tisto. Sedaj sem razumela čudno svetlobo, ki je prihajala iz mojega telesa.
"Jess?" Obrnila sem glavo. "Si dobro?"
"Ja... Nekako," sem se ji medlo nasmehnila. Amelia se je usedla poleg mene v mehko travo. Obrvi so ji rahlo trznile, ko me je zopet pogledala.
"Jaz... Jess, tako mi je žal..."
"Zakaj?" sem jo prekinila.
"Da se to dogaja tebi. Da ne moreš biti kot drugi. Da..."
"Je že dobro," sem komaj slišno odvrnila. Ampak ni bilo dobro. Ni bilo v redu. Nikoli več ne bo. Amelia je rahlo zavzdihnila, ter si z dlanmi podprla glavo. Njeni lasje so zaplapolali v vetru.
"Ta lisica... Je simbol varuhov. Od zdaj naprej si na nek način ena izmed nas. No ja, nekaj več si. Ta 'več' je lahko nekaj dobrega, ali nekaj slabega."
"Kako to misliš slabega?" sem skoraj zavpila. Njene besede so odmevale v mojih možganih.
"No... Khm..."
Bila sem jezna. Zares jezna. "Povej, takoj!"
"Imaš nadnaravne moči, Jess," je dejala. Takrat me je zadelo. Ne bom več normalna. Ne bom več običajna najstnica. Postala bom... Varuhinja. Nekaj, kar naj ne bi obstajalo. A obstaja.
"To je... Zelo nenavadno," sem končno izdavila. Moj glas je bil tih, neprepoznaven. Nisem bila več jaz. Bila sem nekaj drugega. Zazrla sem se v svoje od sonca lepo porjavele dlani. Na njih nisem opazila ničesar drugačnega. Bile so tako... Običajne. Te besede najbrž nikoli več ne bom slišala.
Amelia je počasi dvignila pogled. "Vem. A za to nisem kriva jaz. Določena si bila za to. Izbrana. Sedaj pa se preizkusi."
Ne da bi jo pogledala, sem vedela kaj moram storiti. To je bil moj trenutek. Moja ura. Začela sem teči. Tekla sem hitro, kot še nikoli. Veter mi je bil prijatelj. Švignila sem mimo drevesa, nato pa sem skočila na vejo naslednjega. Urno kot veverica sem splezala nanj. Z močjo elektrike sem z razdalje desetih metrov podrla vejo naslednjega drevesa, da mi je služila kot most. Z naravo sva bili eno.
"To je fascinantno!" mi je navzgor zavpila Amelia. "A ne pozabi, draga: moči ne uporabljaj. Lahko škodi. Lahko ubija. Bodi previdna z njo," je še dejala, preden je odšla in me pustila samo s svojimi mislimi in strahovi. Še nikoli nisem bila tako... Prazna.

Ko sem prišla nazaj domov, v našo hišo sem se splazila v svojo sobo. Utrujena od napornega popoldneva, sem si pripravila torbo za jutrišnji dan, nato pa se preoblekla v pižamo ter v trenutku zaspala.

*i*"Jess!"*i*
*i*Raskav glas me je klical po imenu. Obrnila sem se. Obraz pokrit s temno kapuco mi je bil neznan.*i*
*i*"Kaj hočeš? Kdo si?"*i*
*i*Moj glas se je počasi izgubil v gosti megli. Opazovala sem postavo, ki se mi je bližala. Njeni gibi so bili hitri, premišljeni. Vsak korak je bil načrtovan. Premikala se je tiho, skoraj neslišno. Tik pred menoj je upočasnila korak ter se ustavila.*i*
*i*Pogledala sem bitje. "Kaj hočeš? Kdo si?"*i*
*i*Ob zvenu njegovega komaj slišnega šepeta mi je zaledenela kri v žilah. "Demon sem, Jess. Tukaj sem da te uničim."*i*
*i*Pobrala sem se. Tekla. Se spotikala čez velike korenine. Padala, vstajala. Nisem se želela predati. Ne brez boja.*i*
*i*"Nima smisla da tečeš," sem slišala glas za seboj. Nisem se obrnila. Tekla sem naprej.*i*
*i*"O, pa ga ima," sem tiho zašepetala.*i*
*i*Moje oči so bile osredotočene. Moje misli urejene. Moje roke pripravljene. V hipu sem se obrnila. Demon me je dohitel.*i*
*i*Pogledal me je v oči. Njegov pogled je izžareval zlobo in sovražtvo.*i*
*i*"Zakaj? Zakaj to počneš?"*i*
*i*Pogledal me je. Zlobno. Brez čustev. "To je moja strast. Moje veselje."*i*
*i*Nato sem začela padati. Njegov pogled me je ubil. Padala sem in padala, a teme ni bilo konca.*i*

Vsa prepotena sem se zbudila. Z rokami sem grabila po zraku, dokler nisem na steni zatipala stikala za luč. Prižgala sem ga in prostor je napolnila prijetna svetloba.
Sanje so me plašile. Vem, bile so le sanje. A globoko v sebi... Vedela sem, da niso bile samo sanje. Bilo je nekaj več. Nekaj resničnega, nekaj velikega, kar se je pripravljalo na napad.


*i*omg finaly its hereee upam da vam je usec, hvala vam za usak lajk, komentar, usak ogled posebi ne veste kok mi pomeni <33*i*