Rdeča roža krvi se širi po mojih prsih. Ne trznem. Ne zaječim. Zdolgočaseno iz rane, ki sega globoko mimo leve prekate v srce, potegnem dolgo tanko bodalo. Kri zdrsne z rezila kakor vroče maslo.
"Tako me ne boš fental," zamrmram v senco, ki vztrajno kroži okoli mene. Njegov dolgi korak se niti za minuto ne ustavi.
"Nisi mi enaka,"
"A bejž no!" se posmehnem. Odgovori mi s tišino.
Bodalo odvržem na tla, da kri poškropi ladijski pod. Luknjo v mojem prsnem košu napolni dobro znano ščemenje. Nevidni sukanci mi šivajo srce nazaj skupaj. Zakrpali me bodo, kakor me zmerom. A na srcu ostanejo brazgotine vsakokrat, ko ga zlomiš.
"Lahko me zabodeš kolikokrat koli želiš, ampak se ne bom uklonila,"
"Nočem, da se ukloniš," senca premostj razdaljo med nama in njegov zagorel obraz je tik ob mojem. Dobro se zavedam kolikokrat so njegove ustnice zdrsnile ob moje, kolikokrat si je njegov jezik utrl pot skozi moje zobe. Čutim vezi, ki so ga omejevale. Vem, da so bile te vezi jaz. Spominjam se itripov njegovih trepalnic na mojih licih, ustnic na vratu, okus njegovih ušesnih mečic. Vsega se spominjam še predobro.
In zgrozim se.
Čisto vsakič, ko se spomnim, da je on tisti, ki mi je prvi zlomil srce in mu zadal prvo brazgotino. A mi je podaril več kot to.
"Želim novo priložnost," sladko šepne.
"Ne bom se uklonila," ponovim in ga odrinem od sebe. Moji psti se dotaknejo krepkih mišic njegovega trebuha. Mojo dlan ujame v svojo še preden bi jo lahko izmaknila. Poljubi me na prvi členek.
Vzdrgetam.
Na to na drugega.
Vročica se mi nepovabljena priplazi po vrath in se naseli na mojem obrazu.
"Nehaj!" siknem. Roko izmaknem in jo pospravim v žep plašča.
"Želiš si... Mar ne?" Pogleda me s presunljivimi zeleno modrimi očmi. Prhnem.
"Ničesar več si ne želim," zamrmram. Čutim kako me je brezsrčnost že skoraj povsem preplavila.
Moram stran od tu. Ali pa bom kakor on. Oklep brez viteza. Praznina za masko.
Usoda ne obstaja. Usodo ustvarjamo sami.
In ta ladja nj moja izbira. On ni moja izbira.
Obrnem mu hrbet in urno zakorakam proti vratom. Ne trudi se me dohiteti. Ve, da bom prišla nazaj.
"Nocoj torej ne," zamrmra v pozdrav. "A nekoč si boš želela mnogo več kakor ti lahko dam,"
Ne odgovorim mu. S težkimi kiraki zakorakam na palubo in se z urnim gibom otresem plašča. Z enimi samim elegantnim skokom se poženem čez palubo. Predam se valovom, da me potegnejo domov, v globine morja.
Ne čutim bolečine, ko se mi nogi združita v luskast rep, niti ko se mi na vratu raztegnejo škrge.
Nezlomljiva sem. Hči morja.