Nekoliko zaskrbljeno sem jo pogledala. V glavi sem imela pravo pravcato neurje vseh mogočih razmišjan in idej, kdo bi ta ženska lahko bila? Do mene je bila tako prijazna, in ne, nisem ena izmed tistih ljudi, ki se hitro navežejo na druge ljudi. Pa vendar, na tej osebi je bilo nekaj drugačnega.
Moje razmišljanje je prekinila slabost, ki mi je prišla po požiralniku navzgor. In ja, mislim, da mi sploh ni potrebno podrobno opisovati kako, ampak ja, bruhala sem. Takrat se mi je znova zavrtelo. Le kaj je bilo narobe z mano?
Nisem bila na drogah, nič nisem pila, ampak se počutim kot največji odvisnik na svetu. Kaj mi je tega treba?
Do večera sem preležala v tisti sobi, ki je nekako postala moj dom, in lahko bi rekla moja soba. Zelo sem se je že navadila, niti dejstvo, da je na prvi poged kot ječa me ni več motilo. Popoldan sem zaradi svoje slabotnosti še spala, zbudila sem se šele, ko je bila ura okrog sedmih (zvečer). Nekaj časa sem nepremično ležala in bulila v strop, nato pa sem zaslišala rahlo trkanje po vratih. Slabotno in nekoliko prestrašeno sem rekla: "Ja?"
Vrata so se odprla. Vstopilo je več oseb, najprej tista ženska, za njo nek moški, ki je bil oblečen v belo haljo in je imel s seboj torbo (bil je namreč zdravnik), še en moški, ki je bil na videz nekoliko starejši od tiste ženske, in mlajša deklica, za katero sem predvidevala, da je stara okrog devet. Bila je na las podobna tisti prvi ženski, in sem nekako predvidevala, da je ženska njena mama, tisti drugi moški pa oče.
Zdravnik je pristopil k meni. Tista prva ženska je rekla: "Bo z njo vse vredu?" Zdravnik je nemo prikimal. Nato mi je podal roko in z nekoliko hripavim glasom rekel: "doktor Becker. Ti pa si?" V meni je do vseh teh nepoznanih ljudi bilo še vedno neko strahospoštovanje, zato sem nekoliko jecljaje odgovorila: "Amelia, Amelia Weis."
Nato je še nekaj govoril z "tisto žensko", nato pa se obrnil proti meni in dejal: "Ne izgledaš še zdrava, zato se ti predpisal ta sirup (in s prstom pokazal na stekleničko), pojutrišnjem spet pridem".
In brez poslovila odvihral skozi vrata. Za njim sta odlšla še tista punčka, in drugi moški, "tista ženska" pa je spet ostala z mano.
Ko so se vrata zaprla je zavzdihnila in spregovorila: "vidim da nas še ne poznaš. Jaz sem Claudia, prejle pa sta v sobi bila še moj mož Ernie in hčerka Annete. Zdajle me počakaj tu, jaz ti bom prinesla nekaj novih oblačil, da se boš lahko preoblekla, potem pa pridem nazaj in greva na večerjo. Hilda ti bo pomagala."
To je rekla tako hitro, da sem jo malo z težavo razumela. Še vprašati je nisem mogla kdo je Hilda, ko je že zaprla vrata za sabo.
Nato sem se vsedla, ni se mi več tako vrtelo. Pomislila sem, kako imajo zanimiva imena, ko se je Claudia že prikazala na vratih z celim kupom oblačil, zraven nje pa je stala drobna, dokaj mlada gospodična, za katero sem predvidevala da je Hilda, in d je nekakšna gospodinja, ali služkinja. Prijazno se je smehljala. Imela je košate rjeve lase, spete v figo, svetle oči, in nekaj peg po obrazu.
"tole bo še zanimivo...." sem pomislila, in že sta vstopile v sobo.