*i*Iris*i*

Če se poskušaš osredotočiti na zdravilstvo, pa te motijo hiperaktivni dvojčici in tvoj šaljiv najboljši prijatelj, težko kaj pozdraviš. Hanna in Isabel sta bili živčni. Zato sta se prepirali. Mike pa… no, s svojimi šalami je poskusil pomagati. Kar mu ni šlo najbolje.
»Ne zdaj, Mike,« sem zaškripala z zobmi in povila Raylino rano. Desetletna deklica je tiho stokala, a se ni premaknila. »Še malo pa bo,« sem ji obljubila. Rayla je pokimala.
»Ni tako hudo, kot izgleda,« sem jo potolažila. Končala sem s povijanjem. »Tako.«
Rayla je veselo vstala in oddirjala k drugim. Objela je svojega brata Chrisa.
Utrujeno sem se sesedla ob steno. Navadno nisem bila utrujena, a Raylina rana je bila velika. Videla sem Mikea, ki je prisedel k meni.
»Vse v redu?« je vprašal. Pokimala sem.
»Le… velika rana je bila,« sem utrujeno rekla. Nisem ga hotela pogledat v njegove morsko modre oči, takoj bi vedel, da lažem. Mike je stisnil ustnice, a pokimal.
»Si že našel pot, kako pobegniti?« sem vprašala.
»Ne še,« je zavzdihnil. »Težko je. Stražarji pridejo pogledat vsake pol ure, ne bi nam uspelo.« Pogled je usmeril v tla. Prijela sem ga za roko.
»Še vedno moramo upati.«
Mike je pokimal. »Ja.«


*i*Soraya*i*

Rosa me je porinila stran, ko je pošast skoraj pristala na meni. Poletela sem v grm. Hitro sem se pobrala na noge. Pred Roso in Chaseom je stalo dekle z vijoličastimi zmajevimi krili in črnimi luskavimi rokami s kremplji. Njene oči so bile pododbne mačjim, imele so ozke zenice in temno vijolične šarenice. Zadovoljno je zasikala in pokazala snežno bele ostre zobe.
»Moj gospodar bo vesel. Morda mi bo celo dovolil povečerjati katerega od vas!« je zasikala in napadla Roso. Rosa je zamahnila z mečem in dekle oplazila po krilu. Slednja je zatulila in vzletela. Pognala se je v Chasea, ki je stekel stran in se zaletel v drevo. Hitro se je obrnil in hotel zadeti dekle, a je bila hitrejša. Zbila je meč iz njegovih rok in se z razgaljenimi čekani in kreplji pognala nadenj. Stekla sem naprej in ji z nožem nerodno zarezala v roko. Spet je zatulila in porinila Chasea na tla, pri čemer ga je močno opraskala po prsih. Z glavo se je zaletel v drevo in se napol nezavesten zvrnil na tla. Dekle se je besno pognalo vame. Rosa mi je skušala pomagati, a se je njena roka zataknila v veje drevesa. Pošast me je porinila na tla, ubila bi me, če je ne bi ustavil glas.
»Čakaj!« Zdelo se mi je, da sem glas že slišala. Ozrla sem se na svojo desno. Rosa je imela roke zvite na hrbtu, držal jo je fant. Fant, ki me je poskušal na poti iz sirotišnice ubiti. »Potrebujemo jih žive. In ne bodo tvoja večerja!«
»Lahko pojem vsaj roke? Ne potrebujejo rok!« je prosila pošast.
»Ne!« jo je razdraženo nahrulil fant, kot bi ga to že stokrat vprašala.
»Ti!« sem zarenčala izpod prijema dekleta. Fent se je zlobno nasmehnil.
»Spet se srečava.«
Rosa me je pogledala in razumela sem. *i*Ti zamoti pošast, jaz bom fanta napadla z nožem.*i* Vedela sem, da je Rosa imela v žepu skrit nož. Poslala sem ji pritrdilen pogled. Rosa se ni obotavljala. V polni hitrosti se je zavrtela, se iztrgala iz njogovega prijema in izvlekla nož. Napadla je.
Pošast se je jezno obrnila. Morala sem jo zamotiti.
»Tvoja ličila so razmazana!« sem najavila. Dekle se je besno obrnilo nazaj k meni. S pestjo sem jo udarila v obraz. Za trenutek se je zmedla in vrgla sem jo s sebe. Skrila sem se pod korenine enega od dreves. Dekle je z roko segla noter, poskušala me je zadeti s kremplji. Besno je praskala po koreninah. Sunkovito ne je oplazila po licu in naredila komaj vidno prasko. Korenine so razpadle in pošast je skočila name. Zakričala sem in se prevalila vstran. Dekle se je zataknilo, njena krila so bila preširoka, da bi lahko prišal noter. Poskušala jih je skrčiti, a so se okrog njih ovile korenine. Imela sem občutek, da so to počela drevesa.
Dekle je kričalo in se skušalo osvoboditi vej. Splezala sem izza drevesa in stekla nazaj k Rosi in Chaseu v upanju, da sta še živa. Našla sem Roso, ki je klečala nad stokajočim Chaseom. O fantu, ki nas je hotel ubiti ni bilo niti sledu.
»Bo dobro?« sem jo tresoče vprašala in jo pri tem očitno močno presenetila. Obrnila se je in pokimala.
»Imam prijateljico, ki bi znala pomagati,« je rekla. Iz žepa je povlekla telefon.
»telefon imaš?« sem občudujoče vprašala.
»Da,« je rekla Rosa, medtem ko je tipkala sporočilo. »Chase tudi.« Sporočilo je poslala in telefon pospravila nazaj. Medtem se je Chase že dvignil.
»Kar dobro me je!« je zastokal. Rosa mu je pomagala vstati.
»Pohiteti moramo. Zdaj vedo, kje smo. Prej, ko izginemo, bolje je,« je rekla. Pokimala sem. »Cesta je le ribližno dvesto metrov stran,« je nadaljevala. »Hitro bomo tam.«

Hodili smo skozi gozd, listje se je drobilo pod nami. Chase je je naslanjal na Roso, res je bil videti slabo. Kmalu smo prišli do makadamskega parkirišča.
»Pridita,« naju je pozvala Rosa. Na parkirišču sem zagledala avto, zraven njega pa je stalo dekle, ki ni moglo biti starejše od osemnajstih let. Imela je zlate ravne lase na katerih je imela sončna očala, za katere sem bila prepričana, da so bila samo za okras. Nosila je oprijete kavbojke in rjavo usnjeno jakno. Mirno je srebala kavo in se razgledovala po parkirišču.
»Rosa!« Nasmehnila se je, ko nas je zagledala.
»Hitro si prišla,« sem pripomnila. Dekle se je še bolj široko nasmehnilo.
»Živim čisto blizu,« je rekla. »Caroline sem.«
»To sta Chase in Soraya,« je rekla Rosa.
»Lepo vaju je bilo spoznati,« je živahno reklo dekle.
»Carol, potrebujemo pomoč,« je rekla Rosa in pokazala na bledega Chasea. Carolinin nasmeh je zamrl.
»Pridite,« pomignila je proti avtu.