*i*Soraya*i*

Nekaj minut smo se vozili. Chase je medtem zaspal. Rosa je sedela spredaj in se pogovarjala s Caroline. Pogovora v večini nisem poslušala. Misli so mi odplavale k Charlieju. Je bilo vse v redu z njim? Me je pogrešal? Je mislil, da sem ga zapustila?
Pogledala sem na uro.
*i*13. 41*i*
Celo dopoldne smo porabili za hojo čez tri kilometre in boj proti dekletu z zmajevskimi krili in čudnem temnem fantu? Smo se tako dolgo vozili? Morda se mi je mešalo. Morda je čas tekel malo čudno. Kaj pa vem. Odkar sem odšla iz sirotišnice je vse čudno. Ali pa sem *i*jaz*i* čudna.

Carol je ustavila in parkirala avto v veliki garaži pod blokom. Pomagala nama je z Roso nesti Chasea v njeno stanovanje. Uporabile smo dvigalo.
»Koliko časa bo trajalo, da bo spet na nogah?« je vprašala Rosa. Ni rekla *i*Koliko časa bo trajalo, da bo zdrav*i*. Ker nismo imeli časa, da bi se povsem pozdravil. Pozdravil se je lahko samo do mere, da bo sposoben bojevanja, hoje…, ne pa da bo dejansko povsem zdrav.
»Morda bo že jutri,« je odvrnila Caroline, ravno ko so se vrata dvigala odprla. »Pridita.« Odpeljala naju je do belih vrat, ki so bila enaka, kot vsa ostala. Odklenila jih je in odprla. Pomignila nama je, naj greva noter. Z Roso sva obotavljivo vstopili.
Ko sem zagledala stanovanje, sem ostala odprtih ust. Dnevna soba je bila majhna, a urejena. Na sredini je bil kavč oblečen v črno usnje, najsproti njega televizija, pred kavčem kvadratna lesena kavna mizica, ob steni črne knjižne police polne knjig, na nasprotni steni od televizije je bila kuhinja, zraven nje pa veliko okno, ki je segalo do tal, potem pa je bila zraven še miza s štirimi stoli. V druge sobe je vodil hodnik.
»Vau,« sem rekla. »Kako si toliko privoščiš?« sem vprašala, preden sem se lahko ustavila. Carol se je skremžila.
»Moji starši so… no… bogati, nekako. Od svojega enajstega leta shranjujem žepnino, zdaj dobivam še štipendijo in delam v precej dobrem lokalu nekaj ulic stran,« je pojasnila. Odložila je ključe. »Hodim v prvi letnik medicinske fakultete. Ni čisto navadna medicinska šola, narejena je za tiste z darom zdravilstva. Torej z magijo.«
»To obstaja?« sem nejeverno vprašala. Namesto nje je odgovorila Rosa.
»Seveda. Obstajajo osnovne šole, gimnazije, tudi kakšne strokovne srednje šole in različne fakultete, ki so narejene za nas,« je pojasnila. »Zdaj pa moramo poskrbeti zanj.« Pomignila je na Chasea, ki se je z vso svojo težo naslanjal na Roso. Carol je pokimala.
»Prinesita ga sem, na kavč.«
Z Roso sva Chasea prinesla na kavč.
»Ga lahko pozdraviš?« je vprašala Rosa. V njenem glasu sem zaslišala kanček…. mogoče zaskrbljenosti?
Caroline je skomignila. »Seveda lahko, saj ni nič takega. Samo praska *i*ignise*i* je. *i*Ignise*i* so dekleta z zmajskimi krili. Včasih so živele v Svetu ognja, a se je večina pridružila zlu,« je pojasnila. »Njihov ugriz je strupen, njihovi kremplji pa ne. *i*Ignise*i* so drugače precej podobne razvajenim najstnicem, obsedenim z ličili in lepimi oblekami.« Medtem ko je Carol govorila, je z polic jemala stekleničke in povoje.
»Oh, ja, kje bosta spali? Lahko vama prinesem… Hm.« Carol se je zdela v zadregi.
»Samo prinesi spalne vreče, spali bova na tleh in umaknili tisto čajno mizico,« je rekla Rosa. Caroline je pokimala.
»Super.«


*i*Iris*i*
Vrata kleti so se sunkovito odprla in obsijala nas je svetloba. Večina otrok se je umaknila stran, da jih je bi opazili. Stisnila sem se v kot, tako kot vedno. Moški, ki so stali pri vhodu so se razgledali. Tesnobno sem prijela kito svojih črnih las in strmela vanje. Slišala sem Mikeovo tiho dihanje zraven mene. Spogledala sva se in čutila sem, da sem zardela. Na srečo tega ni videl, ker ni bilo dovolj svetlobe. Mike mi je bil že od zmeraj všeč. Všeč so mi bili njegovi črni kodri, zagorela polt, morsko modre oči, njegov nasmeh, način, kako mi je rekel, da bo vse dobro, njegova prijaznost. Bil je skoraj preveč popoln zame. A bil je moj najboljši prijatelj. Nikoli ni pokazal romantičnega interesa zame, zato nisem upala narediti koraka naprej, da ne bi uničila prijateljstva.

Pogled enega od moških, je pristal na nama z Mikeom. Bala sem se že, da bodo odpeljali njega. Ne. Niso hoteli odpeljati njega. Približali so se nama in eden me zgrabila za roko. Odvedli so me skozi vrata in jih zaklenili za sabo.
Zgrabila me je dušeča panika.
Začela sem se otepati. Eden od moških me je zgrabil za kito in me potegnil nazaj. Drugemu sem medtem stopila na nogo in ga močno brcnila, ko se je sklonil. Preostaladva moška sta me zgrabila vsak za eno roko in me paničeno ter otepajočo odvlekla po hodniku navzdol.

Zdelo se mi je, da smo hodili celo večnost. Vijugali smo med hodniki in ječami, zdaj sem dojela, da je bilo to zgrajeno kot labirint. Nisi mogel ven, če nisi dobil zemljevida. Potem pa sta dva moška stopila naprej in odprla težka kovinska vrata. Tam je bilo še bolj svetlo. Okna so gledala v gozd. Tretju moški me je zgrabil za roko in me porinil v sobo. Potem pa sem zagledala človeka, za katerega sem upala, da ga ne bom videla nikoli več.

* * *
Hola cukrčki moji:heart_exclamation:
kak smo kej? js sm kr fajn. tk: jutr je moj rojsn dan (pa tut od I love dance:sparkling_heart:) pa še pr slovi bomo do konca napisal obnovo neumetnostnega besedila in se ful veselim (razn tega da me mby vpraša za slovo js se pa nism nč učila, ampak zej to ni pomembn).
uuu, ja zanč smo v zgodbi spoznal nov karakter Iris. ratuje mal zanimiv, ane?:smirk: a hočte, da v soboto nrdim blog o njej?
lysm:kiss:

*i*vaša loly*i*:maple_leaf: