*i*Iris*i*
»Hej, sestrica,« me je pozdravil. Zleknjen je bil na kamnitem prestolu podobnemu stolu. Gledal me jeposmehljivo, kot bi ga zabavala moja zmedenost in zgroženost. Odkar sem ga nazadnje videla se je spremenil. Njegova prej olivna polt je bila zdaj skoraj tako bela, kot sneg, njegove tople temno rjave oči so izžarevale nenavadno hladnost. Njegovi prej temno rjavi lasje so bili sedaj črni. Nisem vedela, kaj se mu je zgodilo, da je tako izgledal, a sem ga hotela sovražiti. Tisto, kar je storil pred štirimi leti…
»Kaj hočeš?« sem ledeno vprašala.
»Kaj ne boš lepo izrekla pozdrava svojemu izgubljenemu bratu, Iris?« me je vprašal in razširil roke. Nisem se premaknila.
»Nisi moj brat,« sem ga zavrnila. Obraz mu je potemnel.
»Kar srečno s tem, da pobegnete. Saj si videla labirint. Ne morete pobegniti brez zemljevida,« je rekel. Vrata za mano so zaškripala in se zaprla, še preden sem do konca obrnila glavo. V sobi sem ostala sama z njim.
»Iris, poglej, Kar se je zgodilo Mae… Bila je nesreča,« je obžalujoče rekel.
*i*Štri leta prepozno,*i* sem pomislila. Moj bes, ki sem ga že zatrla, je nenadoma privrel na plano.
»Nesreča? Damian, ti temu rečeš nesreča?« sem nevarno vprašala. »Zaupala ti je. Obljubil si ji.«
Damian je dvignil pogled. »Bilo je bolje zanjo. In za svet. Zate. Za naju,« je rekel.
»Bolje?« Zamežikala sem, da bi pregnala solze, a ni delovalo. »Bolje zame? Damien, Mae sem imela rada. To si vedel! Potem pa si jo pustil… pustil si jo umreti. In zdaj? Zdaj zapiraš nedožne otroke, najstnike, ljudi? To… to je zate bolje za svet? To?!«
»To delam za svet. Ti otroci, ljudje imajo posebno vlogo v tem svetu. In morajo sodelovati z nami. Tudi ti se posebna. Še bolj. Sodeluj z mano in bova nepremagljiva.« Poigraval se je z nožem, potem pa me pogledal. Prhnila sem.
»Da bi sodelovala? Midva? Po tistem, kar se je zgodilo z Mae?« Zmajala sem z glavo. »Nikoli. Nikoli v miljonih letih.« Iz mene je vrelo sovraštvo. Kako si je drznil? Po tistem, kar je storil Mae, pričakuje, da bova sodelovala? Kar naj sanja.
Damianov obraz je zalil leden bes. Tlesknil je s prsti in vrata so se odprla. »Bomo videli, kako odločna boš čez nekaj dni.«
Spet so se prikazali trije moški. Zgrabili so me za roke in pustila sem jim, da so me potegnili iz sobe.
»Nikoli,« sem tiho ponovila in vedela, da je slišal.
*i*Chase*i*
Bolečina v prsih me je spet napadla in me vrgla iz spanca. Zvil sem se in se uprl nagonu, da bi se popraskal. Rana me je na smrt srbela, zdaj, ko s je hitro celila.
Dvignil sem se v sedeč položaj in se razgledal po sobi. Zraven kavča, na keterem sem ležal jaz, sta v spalnih vrečah spali Soraya in Rosa. Soraya je ležala na hrbtu in mrmrala nekaj o letečih palačikah z medom. Rosa je mirno ležala na boku in dihala skoraj neslišno.
Dbignil sem se in kavč je zaškripal. Rosa je odprla oči in me zdolgočaseno pogledala. »Pazi, kje ležiš,« je rekla. Nazaj je zaprla oči in se prevalila na drugi bok, da je gledala stran od mene. Zavil sem z očmi. Prijel sem skodelico čaja, ki je bil že mrzel in začel piti. Šele zdaj sem se zavedel, kako žejen sem bil.
*i*Mike*i*
Tri ure. Iris ni bilo tri ure. To sem vedel, ker je Chris imel ročno uro. Tri ure. Bilo me je strah. Nihče ni nikoli izginil za tako dolgo. Sploh pa ne Iris. Čeprav nje še nikoli niso odpeljali.
Zaslišalo se je škripanje vrat in obsijala nas je svetloba. V sobo so porinili Iris in vrata so se zaprla. Iris se je sesedla v kot, kjer je sedela vedno, kadar je hotela biti sama. Živčno si je grizla noht. Njena olivna polt se je nenadoma zazdela pustejša kot ponavadi. Razpela si je črne ravne lase, kar ni bilo značilno zanjo.
»Iris?« Previdno sem sedel zraven nje in jo pogledal v oči. Pogleda mi ni vrnila. »Je vse v redu?« sem jo vprašal. Iris je sunkovito pokimala.
»Seveda je.« Poskušala se je nasmehniti, a ji ni uspelo.
»Si prepričana?«
Iris je strmela v tla. Čez nekaj časa je naredila globok vdih. »Poglej… Mike, nočem govoriti o tem, razukeš?. Samo… Pusti me, da premislim, prav?« Pogledala me je povsem smrtno resno. Pokimal sem.
»Prav. A lahko mi zaupaš,« sem rekel.
* * *
Helouu ljudje<33:sparkling_heart::maple_leaf:
Kr je moj rojsn dan sm se odločla, da bom objavla tut dons. Sam zarat tega pol jutr ne bo naslednga dela, ampak bo šele v četrtek.
Bye, pa upam, da vm je bil del všeč:kiss:
*i*loly*i*:rose:
»Hej, sestrica,« me je pozdravil. Zleknjen je bil na kamnitem prestolu podobnemu stolu. Gledal me jeposmehljivo, kot bi ga zabavala moja zmedenost in zgroženost. Odkar sem ga nazadnje videla se je spremenil. Njegova prej olivna polt je bila zdaj skoraj tako bela, kot sneg, njegove tople temno rjave oči so izžarevale nenavadno hladnost. Njegovi prej temno rjavi lasje so bili sedaj črni. Nisem vedela, kaj se mu je zgodilo, da je tako izgledal, a sem ga hotela sovražiti. Tisto, kar je storil pred štirimi leti…
»Kaj hočeš?« sem ledeno vprašala.
»Kaj ne boš lepo izrekla pozdrava svojemu izgubljenemu bratu, Iris?« me je vprašal in razširil roke. Nisem se premaknila.
»Nisi moj brat,« sem ga zavrnila. Obraz mu je potemnel.
»Kar srečno s tem, da pobegnete. Saj si videla labirint. Ne morete pobegniti brez zemljevida,« je rekel. Vrata za mano so zaškripala in se zaprla, še preden sem do konca obrnila glavo. V sobi sem ostala sama z njim.
»Iris, poglej, Kar se je zgodilo Mae… Bila je nesreča,« je obžalujoče rekel.
*i*Štri leta prepozno,*i* sem pomislila. Moj bes, ki sem ga že zatrla, je nenadoma privrel na plano.
»Nesreča? Damian, ti temu rečeš nesreča?« sem nevarno vprašala. »Zaupala ti je. Obljubil si ji.«
Damian je dvignil pogled. »Bilo je bolje zanjo. In za svet. Zate. Za naju,« je rekel.
»Bolje?« Zamežikala sem, da bi pregnala solze, a ni delovalo. »Bolje zame? Damien, Mae sem imela rada. To si vedel! Potem pa si jo pustil… pustil si jo umreti. In zdaj? Zdaj zapiraš nedožne otroke, najstnike, ljudi? To… to je zate bolje za svet? To?!«
»To delam za svet. Ti otroci, ljudje imajo posebno vlogo v tem svetu. In morajo sodelovati z nami. Tudi ti se posebna. Še bolj. Sodeluj z mano in bova nepremagljiva.« Poigraval se je z nožem, potem pa me pogledal. Prhnila sem.
»Da bi sodelovala? Midva? Po tistem, kar se je zgodilo z Mae?« Zmajala sem z glavo. »Nikoli. Nikoli v miljonih letih.« Iz mene je vrelo sovraštvo. Kako si je drznil? Po tistem, kar je storil Mae, pričakuje, da bova sodelovala? Kar naj sanja.
Damianov obraz je zalil leden bes. Tlesknil je s prsti in vrata so se odprla. »Bomo videli, kako odločna boš čez nekaj dni.«
Spet so se prikazali trije moški. Zgrabili so me za roke in pustila sem jim, da so me potegnili iz sobe.
»Nikoli,« sem tiho ponovila in vedela, da je slišal.
*i*Chase*i*
Bolečina v prsih me je spet napadla in me vrgla iz spanca. Zvil sem se in se uprl nagonu, da bi se popraskal. Rana me je na smrt srbela, zdaj, ko s je hitro celila.
Dvignil sem se v sedeč položaj in se razgledal po sobi. Zraven kavča, na keterem sem ležal jaz, sta v spalnih vrečah spali Soraya in Rosa. Soraya je ležala na hrbtu in mrmrala nekaj o letečih palačikah z medom. Rosa je mirno ležala na boku in dihala skoraj neslišno.
Dbignil sem se in kavč je zaškripal. Rosa je odprla oči in me zdolgočaseno pogledala. »Pazi, kje ležiš,« je rekla. Nazaj je zaprla oči in se prevalila na drugi bok, da je gledala stran od mene. Zavil sem z očmi. Prijel sem skodelico čaja, ki je bil že mrzel in začel piti. Šele zdaj sem se zavedel, kako žejen sem bil.
*i*Mike*i*
Tri ure. Iris ni bilo tri ure. To sem vedel, ker je Chris imel ročno uro. Tri ure. Bilo me je strah. Nihče ni nikoli izginil za tako dolgo. Sploh pa ne Iris. Čeprav nje še nikoli niso odpeljali.
Zaslišalo se je škripanje vrat in obsijala nas je svetloba. V sobo so porinili Iris in vrata so se zaprla. Iris se je sesedla v kot, kjer je sedela vedno, kadar je hotela biti sama. Živčno si je grizla noht. Njena olivna polt se je nenadoma zazdela pustejša kot ponavadi. Razpela si je črne ravne lase, kar ni bilo značilno zanjo.
»Iris?« Previdno sem sedel zraven nje in jo pogledal v oči. Pogleda mi ni vrnila. »Je vse v redu?« sem jo vprašal. Iris je sunkovito pokimala.
»Seveda je.« Poskušala se je nasmehniti, a ji ni uspelo.
»Si prepričana?«
Iris je strmela v tla. Čez nekaj časa je naredila globok vdih. »Poglej… Mike, nočem govoriti o tem, razukeš?. Samo… Pusti me, da premislim, prav?« Pogledala me je povsem smrtno resno. Pokimal sem.
»Prav. A lahko mi zaupaš,« sem rekel.
* * *
Helouu ljudje<33:sparkling_heart::maple_leaf:
Kr je moj rojsn dan sm se odločla, da bom objavla tut dons. Sam zarat tega pol jutr ne bo naslednga dela, ampak bo šele v četrtek.
Bye, pa upam, da vm je bil del všeč:kiss:
*i*loly*i*:rose:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vse najboljše! :heartpulse::blush::grin:
Zelo mi je všeč tvoja zgodba.:heart::heart::heart:
Zelo mi je všeč tvoja zgodba.:heart::heart::heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vse najboljše z zamudo.
1
Moj odgovor:
Kva in Hvala
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Kaj pomen?
kva pomen ce gdo napise >>> ? ucasih na kak story alpa snep, ucasih pa tut kr tk. alpa ja ogne je npr >>>>300?/300>>>>? (nism zihr ka napisejo)
kaj to pomeni???
kaj to pomeni???
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(70)
Srednje.
(53)
Ni mi všeč.
(16)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Ojla
Titanik loh z neta posnameš s spletnih ...