...Ko sem po kakšnih desetih minutah strmenja v steno ugotovila, da mi je čeden fant napisal, da sem srčkana, se mi je naredila kepa v trebuhu. Hitro sem pograbila svoj telefon in vnesla njegovo številko ter jo shranila pod ''NICK<3.''
Bila sem bolj navdušena kot kdaj koli prej in komaj sem čakala, da mu kaj napišem. In čakam, čakam in še vedno nisem nič napisala. Cmok v želodcu se je še povečal.
Vsakič, ko sem začela pisati, sem vse izbrisala in začela znova. Vedno sem bila dobra z besedami in nikoli mi ni bilo treba pretirano paziti, kaj bom povedala, ker so mi skoraj vsi rekli, da imam dar za besede.
Karkoli sem rekla, sem povedala na način, ki ga še nikoli niso slišali. Na koncu sem napisala samo "Hej!" in pritisnila pošlji. Sploh se nisem zavedala, a se je oglasil čez sekundo. ''Hej?.'' Pa sem poslala sporočilo nazaj ''Hej punca iz restavracije, dal si mi svojo številko z opombo napiši mi kaj...'' ''O ja! Hej, kako si?'' mi je odgovoril in takoj se je kepa v mojem trebuhu povečala in postala trikrat bolj čvrsta kot prej.
Odgovorila sem mu: ''Super in ti?'' ''Super zdaj, ko se pogovarjam s teboj... nikoli mi nisi povedala svojega imena. Glede na listek sklepam, da mojega že poznaš...''
Brala sem in kmalu omedlela. Napisal je le, da se zdaj bolje počuti, ko govori z mano! O moj bog, to ne more biti resnično življenje ... Ali je res?