Yena je imela veliko podobnosti s tisto punco iz gozda, a ni bila ona. Kot prvo, tista punca je umrla, in kot drugo, Yena je imela temnejše lase.

"Hej," sem zamomljala. "Jaz sem Neitha."

"Čudno ime," je pripomnila ena druga punca.

Podala mi je roko. "Jaz sem Zoey."

Tedaj pa je iz vhoda prišla ravnateljica in nas povabila v jedilnico. Šola ni bila velika, a jedilnica je bila. Posedli smo se po stolih in ravnateljica je brez ovinkarjenja začela naštevati imena. Moja prejšnja ravnateljica je imela zelo rada doooolge govore. Nekoč je govorila pol ure, zato je večina šolarjev zaspala. Pa sploh ni opazila.

Zoey je prišla v A, jaz in Yena pa obe v D. Naša raznedničarka je izgledala prijazna, a ko smo prišli v razred, se je izkazala za zmajevko. Od tod tudi pa izviren vzdevek, ki so ji ga dali fantje (zelo presenetljivo): našminkana hudičevka.

--

Šola se je končno končala šele ob treh. Saj je bilo v redu, ampak naporno.

Takoj, ko sem prišla skozi vrata hiše, sem pričakovala običajno vprašanje (Kako je bilo v šoli?) in običajen odgovor (V redu, učitelji so prijazni, utrujena sem.), a je bilo vse tiho. Ko sem prišla v dnevno sobo, sem ugotovila, zakaj. Mama je sedela na kavču in jokala. celo oče je, čeprav ga še nikdar nisem videla jokati. Jack je obraz skrival v mamini jopi.

"Kaj je?" sem previdno vprašala. Zakaj ta poplava solz?

"Ljubica, pridi sem," je rekla in me stisnila v močen objem. Na uho mi je zašepetala: "Rose so našli v gozdu. M-mrtvo."

Svet se mi je podrl. Iztrgala sem se iz maminega objema in stekla v svojo sobo. Vrgla sem se posteljo in jokala, dokler nisem izjokala vseh solz. V meni je zevala praznina. Na mestu v mojem srcu, ki je prej pripalo Rose, je bila tišina. Ni ga zapolnjeval njen smeh, ali pa zvok njenega kričanja name, ko sem ji počečkala domačo nalogo. Bila je tišina, tako nadležna, kot bi drezala vame naravnost v srce.

Nisem se menila za to, da je bila Rose mogoče tista punca v mojih sanjah. Ali za besede, napisane čez mojo zgodbo, ki jih nisem napisala jaz.

Končno sem se pomirila. Solze so mi nehale teči, a vseeno sem bila še vedno žalostna. Kdo pa ne bi bil? Sestra mi je umrla, mogoče po moji krivdi. Nek glas mi je šepetal, da naj o tem ne povem nikomur. Nek drug glas je rekel, naj se vrnem v gozd in raziščem, kaj se res zgodilo. Sklenila sem, da bom poslušala oba.

Danes ponoči se bom oplazila skozi okno. Gozd je bil blizu. Vrnem se lahko še pred zoro.
Prav malo me je brigalo za šolo, za starše, za ves svet. Z mano se dogaja nekaj čudnega. To mi je povedalo tudi sporočilo, napisano čez začetek moje zgodbe: 'Vse se začne zdaj. Z odkritjem Noxinega sija. Tvoje življenje. Moja vladavina. Vojna.'

Te besede so vse povedale. To je napisal tisti fant iz gozda. A kako je prišel k meni? In kdo je Noxin sij?