Hi!
Tukaj je kot sem obljubila prvi del nove zgodbe Odvzem morja, ki ima verjetno najdaljši naslov na svetu :joy: . Zgodba je sicer kar čustveno raznolika, včasih je vesela :blush:, včasih žalostna :sob:. Upam, da vam bo všeč :kissing_closed_eyes:!
NISEM LEPA, A MOJE ŽIVLJENJE JE OK
V majhni, beli in samotni hiši, obdani z iglavcimi in kjer se sliši šum morskih valov, je živela Astoria Meldrum. Njeni svetlo rjavi sicer rahlo valoviti lasje s frufrujem so se svetili v toplem soncu. Njene čudovite modre oči pa so se lesketale v mirnem morju. Astoria je živela sama, svoje mame in očeta namreč ni poznala. A Astoria je bila pametna, zato je sama znašla. In sicer tako, da je v zameno za denar pomagala pri hišnih opravilih njeni sosedi, gospi Smith, ki je bila že zelo stara in se je komaj premikala. Tako je Astoria dobila toliko denarja, da si je lahko kupila hrano in oblačila. Veliko denarja je porabila za hrano, zato ni imela veliko oblačil. Običajno je nosila belo majico z zelenimi črtami in bele dolge kavbojke. Nisem lepa, a moje življenje je OK, je o sebi pravila Astoria. Imela je nadvse rada morje in dostikrat je vanj zaplavala. Čeprav je plavala bolj po svoje, saj je ni nobeden naučil, ji je bilo vseeno. Kljub temu je bila hitra in rada je raziskovala morske gladine, ki so si ji zdele izredno zanimive. Ampak njena posebnost ni bilo plavanje, temveč njen glas in petje. Astoria je imela zelo nežen in pomirjujoč glas, ob katerem bi kar zaspal. Velikokrat je pela ob morju. Takrat se je Astoria počutila kot v najlepših sanjah.