*b*PROLOG*b*

Tekla sem kakor hitro lahko, da bi prišla do tebe, a tebe nikjer. Z vsakim korakom sem čutila, da se kot peresce dvigam v zrak. V temi sem te zagledala - si to res ti? Ali pa je to le privid? Zgledala si kot duh, temna, strašljiva in skrivnostna. Po celem telesu me je zmrazilo, ampak sem ti še vedno zaupala in sem se počutila kot, da se spreminjam na boljši način. Počutila sem se kot, da bom padla v neskončnost so me navadnim očem nevidne tople roke ujele.
»Ne skrbi, nič slabega ti ne bom storila,« je nekdo nežno zašepetal. »Če želiš te lahko vodim in ti povem, kaj moraš storiti, da me rešiš« je še ta glas dodal.
Bila sem brez besed. Cela pretresena sem lahko rekla: »Si to res ti? Kako si še živa? Kaj se dogaja?«
»Ššš, izvedela boš, ko me boš rešila, saj si to želiš, kajne?« je nekam skrivnostno odgovoril vedno bolj poznan glas.
»Alya, si to res ti?« sem še nazadnje vprašala.
»Seveda Lyla, kdo drug pa bi lahko bila?« mi je odgovorila.
Nisem imela odgovora, zato sem le zavzdihnila. Čutila sem, kako se premikam, kako me tok vleče po svoje, kako je vse narobe, a obenem vse prav in varno.
Ko sem spet odprla oči sem zagledala nov, ampak hkrati znan kraj.
»Tukaj sva. Počasi bo čas, da me rešiš,« je še bolj skrivnostno rekla.
»Kako?« je bila moja edina beseda.
Utihnila je kot, da ne bi želela deliti odgovora. Spet sva se začeli premikati, korak za korakom, daleč, daleč stran od doma, v neznano, z občutkom, da jo bom lahko rešila.

_ _ _ _ _ _ _
Napišem nadaljevanje?
Lp