Ko sem se zbudila nisem več ležala na mokri in mrzli cesti. Spomnila sem se kaj se mi je zgodilo in takoj odprla oči. Ležala sem na topli in muckasti odeji svetlo modre barve. Bila sem v velikem prostoru, ki mi je bil še predobro znan. Bila sem v zavetišču. Dodeljena mi je bila srednjo velika kletka v kateri sem imela posodico s hrano in vodo. Poleg moje kletke jih je bilo še najmanj deset. Bile so postavljene ena ob drugo med sabo pa so jih ločevale rešetke, ki so bile precej zastarele in zarjavele. Zavetišče mi je bilo še predobro znano saj sem bila v njem od svojih najmlajših let. Ne vem kdo me je našel in pripeljal v zavetišče a takrat sem že po nekaj časa pobegnila in od takrat živela na ulici in se preživljala kot sem vedela in znala. Tisto nekaj časa, ki sem ga preživela v zavetišču je bilo najslabše kar sem mi je v življenju zgodilo. In, ko sem samo pomislila na to, da sem spet tukaj... Še enkrat sem se ozrla okoli. V zavetišču je bilo zelo temno. Še tista okna, ki so bila, so bila zamegljena in skoznje ni pronicalo nič svetlobe. Ampak tako ali tako se mi je zdelo, da je še pozno in je do jutra manjkalo še kar nekaj ur. Tako se mi je zdelo ker od vseh, ki so bili poleg mene v kletkah ni prihajalo nič glasov. Slišalo se je samo enakomerno dihanje. Pogledala sem tudi svojo tačko. Bila je povita, kar se je izkazalo tudi za kar precej učinkovito saj me tačka ni bolela. V tistem trenutku pa mi je tako zakrulilo v želodčku, da se ne bi čudila, če bi se vsi zraven mene prebudili. Vstala sem in stopila do posodice s hrano. Zaradi tačke sem šepala a vseeno me ni tako obremenjavala. Sklonila sem se in začela jesti. Jedla sem brikete, ki kako naj se izrazim so imeli okus po milu (ne sprašujte me kako vem kakšen okus ima milo) a ker sem bila tako lačna sem pojedla vse do zadnjega. Pa še zmeraj sem bila tako lačna, da bi lahko pojedla še celo mačko (vsaj tako smo rekli po pasje). Spila sem še nekaj vode nato pa legla, da bi lahko zopet zaspala. Nato pa sem na kožuščku začutila kot, da bi nekaj lezlo po meni. Tako sem se prestrašila in zagledala pajka. Začela sem tako lajati, da sem še sama sebe presenetila. Pajkov sem se od vedno bala! Moj lajež je prebudil čisto vse moje "sostanovalce" in po hodniku sem zaslišala korake. V prostor je prihrumel visok vendar debelušen človečnjak. Zagledal me je in se začel dreti name. "Pes presneti! Utihni! Utihni, če ti rečem!" Utihnila sem kot bi odrezal. Obraza od tega človečnjaka sicer nisem videla a tako sem se ga bala, da sem lahko samo še tiho cvilila. Še pajek je splezal stran, da se mi je kar zasmilil. Človečnjak je odprl vrata moje kletke in mi privoščil eno močno brco. Človečnjak se je še enkrat zadrl neko besedo, ki ni zvenela čisto nič prijazno nato pa zapustil mojo kletko in prostor. Koraki so se počasi odaljevali nato pa utihnili. Sklonila sem glavo in v tistem trenutku sem vedela le eno. Pobegnila bom od tukaj. V to sem bila tako odločna, da me ne bo nič ustavilo. To je bila moja zadnja misel preden sem zaspala...