*b*6. poglavje – Prva prava pica*b*

Nekaj mesecev kasneje je Lara naredila pico, ki je bila drugačna od vseh prejšnjih.

Testo je pripravila zvečer.

Pustila ga je počivati čez noč.

Naslednji dan ga je počasi oblikovala.

Ni hitela.

Omako je naredila preprosto.

Paradižnik.

Sol.

Olivno olje.

Malo česna.

Mocarela.

Bazilika.

Pečico je segrela toliko, kolikor je lahko.

Ko je pico položila vanjo, je sedela pred pečico.

Tokrat ni bila živčna.

Ko jo je vzela ven, je bila videti skoraj tako, kot si je vedno predstavljala.

Robovi so bili zapečeni.

Sredina tanka.

Sir ravno prav stopljen.

Lara je odrezala kos.

Poskusila.

In se nasmehnila.

»To je to.«

Mama je poskusila.

»Res dobra.«

Tim je vzel kos.

»Lahko še?«

Lara se je zasmejala.

»Lahko.«

Nika je prišla kasneje.

Ko je poskusila, je rekla:

»Okej, zdaj pa resno. Ti bi lahko to enkrat prodajala.«

Lara se je zasmejala.

»Mogoče.«

Toda beseda je ostala v njeni glavi.

Mogoče.

Prvič se ji je zdelo, da mogoče kuhanje ni samo nekaj, kar rada počne doma.

Mogoče bi lahko postalo nekaj več.

Ni še vedela, ali bi bila kuharica.

Ni vedela, ali bi delala v restavraciji.

Ni vedela, ali bi nekoč imela svojo.

Vedela je samo, da ji je bilo všeč.

In da je hotela nadaljevati.