Pisalnica
Bom sam tiho... ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Vrglo me je v druge sanje. Tam so bili zmaji, bila sem na otoku Čeljusti. Bilo ga je nemogoče najti. Okej, skoraj nemogoče. Samo eni osebi je uspelo. Nikoli se ni vrnila. Njeni snemalci pa so se in pokazali posnetke z otoka. Želela sem si izvedeti skrivnost otoka Čeljusti. Bilo je čudno, saj nikoli ne bi prepoznala otoka Čeljusti v sanjah. A zavedala sem se vseh podrobnosti. Celo svojih nog. Če mislite, da je to ni težko, poskusite v naslednjih sanjah in boste videli. V glavi sem čutila magijo. Kot kača je prilezla v moje možgane. Zaslišala sem ženski glas. "Pridi sem na otok Čeljusti. Pridi sem in reši življenja tisočerih duš. Brez tebe bodo hitro doživele kruto smrt. Imaš 14 dni. Potem bo prepozno."
Planila sem pokonci. Bila sem naježena. 14 dni. Če hočem rešiti te tisočere duše moram pobegniti. Zapustiti prijatelje. Samo ovirali bi me. Me poskusili ustaviti. Ne. Ne bom jih vzela s sabo. Tiho sem si vzela nahrbtnik in vanj dala rezervna oblačila, rezervne čevlje, svetilko, plastenko ter tri steklene krogle magije. Krogle magije so zelo majhne a imajo tako moč, da še velikana ubijejo. Samo v pravem trenutku moraš razbiti eno.
In tako sem si ga oprtala in odkorakala ven. Čisto sem pozabila na tistega samoroga, dokler se skoraj nisem zaletela vanj. Gledal me je zviška. Nastopila je smrtna tišina. Ni se premaknil. Nato pa je poskočil in me z glavo vrgel na svoj hrbet. Zagodrnjal je in jaz sem se čemerno potrepljala po hrbtu tam, kjer me je zadela njegova glava. Prijela sem se črnega gladkega vratu. Glavo je stegnil naprej in zagalopiral. V treh velikih korakih je vzel zalet in se dvignil ter poletel. Njegova krila so imela premer vsaj 4 metre. Poletel je nad krošnje in hladen veter me je božal v lica. Letela sva nad črno travo in nad našim malim kampom. Ko sva bila nad zoglenelo šolo, sem se še zadnjič ozrla nazaj, potem so mi krošnje zakrile pogled. Jutranja zarja se je že dvigovala, jaz pa sem na samorogu letela naravnost proti njej. Proti morju. Proti otoku Čeljusti.
Vrglo me je v druge sanje. Tam so bili zmaji, bila sem na otoku Čeljusti. Bilo ga je nemogoče najti. Okej, skoraj nemogoče. Samo eni osebi je uspelo. Nikoli se ni vrnila. Njeni snemalci pa so se in pokazali posnetke z otoka. Želela sem si izvedeti skrivnost otoka Čeljusti. Bilo je čudno, saj nikoli ne bi prepoznala otoka Čeljusti v sanjah. A zavedala sem se vseh podrobnosti. Celo svojih nog. Če mislite, da je to ni težko, poskusite v naslednjih sanjah in boste videli. V glavi sem čutila magijo. Kot kača je prilezla v moje možgane. Zaslišala sem ženski glas. "Pridi sem na otok Čeljusti. Pridi sem in reši življenja tisočerih duš. Brez tebe bodo hitro doživele kruto smrt. Imaš 14 dni. Potem bo prepozno."
Planila sem pokonci. Bila sem naježena. 14 dni. Če hočem rešiti te tisočere duše moram pobegniti. Zapustiti prijatelje. Samo ovirali bi me. Me poskusili ustaviti. Ne. Ne bom jih vzela s sabo. Tiho sem si vzela nahrbtnik in vanj dala rezervna oblačila, rezervne čevlje, svetilko, plastenko ter tri steklene krogle magije. Krogle magije so zelo majhne a imajo tako moč, da še velikana ubijejo. Samo v pravem trenutku moraš razbiti eno.
In tako sem si ga oprtala in odkorakala ven. Čisto sem pozabila na tistega samoroga, dokler se skoraj nisem zaletela vanj. Gledal me je zviška. Nastopila je smrtna tišina. Ni se premaknil. Nato pa je poskočil in me z glavo vrgel na svoj hrbet. Zagodrnjal je in jaz sem se čemerno potrepljala po hrbtu tam, kjer me je zadela njegova glava. Prijela sem se črnega gladkega vratu. Glavo je stegnil naprej in zagalopiral. V treh velikih korakih je vzel zalet in se dvignil ter poletel. Njegova krila so imela premer vsaj 4 metre. Poletel je nad krošnje in hladen veter me je božal v lica. Letela sva nad črno travo in nad našim malim kampom. Ko sva bila nad zoglenelo šolo, sem se še zadnjič ozrla nazaj, potem so mi krošnje zakrile pogled. Jutranja zarja se je že dvigovala, jaz pa sem na samorogu letela naravnost proti njej. Proti morju. Proti otoku Čeljusti.
Moj odgovor:
PikiPiki
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
A zna kdo pomagat
A je normalno da sem zalostna ker mi je en fant tkaj vsec in luskan. Pac eno leto je mlajs in me tud gleda na hodnikih ampak je fora da pomoje misle da nima sans kr sm eno leto staris in me lahko zarad tega ne doda na snapu. Pa tud jst sm bolj sramezljiva ozr nisem navajena delat ocesnega stika in ga zato ignoriram. In potm sm prou zalostna ker nikol ne bova skupaj. Tud on mislim da je bolj sramezljiv. In zdej sploh nevem ki nardit. In tud cudno se mi zdi ker sem zacela o njem kar naenkrat pred priblizno dvema tednama razmisljat tud ce prej nisem, pac kot da bi me zmanifestiral.
Vprašanje
Kako bi ocenil/a letošnje teme za Ti&jaz?
So zelo zanimive in aktualne.
(122)
Nekatere so mi všeč, ne pa vse.
(153)
Ne preberem Ti&jaz.
(52)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
kako ti je to ratal to je tok leeepppoooo:scream::open_mouth::purple_heart::blue_heart:
