Končno smo prišli iz tisti preklete ladje.Haha! Svoboda. Najlepši občutek. Res je da mogoče še nisem mogel samostojno hoditi in me je zaradi premalo spreminjanja oblike vse bolelo… Prva stvar ki sem jo naredil ko sem stopil iz krove je bila, da sem se sklonil in objel tla. Ah, kopno… ljubim te.
Ves ta čas, ki sem ga pretrpel na krovu. Končno je konec. Preživel sem le zaradi Camilojevih slušalk.
Ko smo vse stvari spakirali sta me Amari in Camilo na pol nosilla, med tem ko je Kylan s pomočjo magije prenašal stvari. Ni bil najbolj zgovoren, za razliko od svojega brata ki je že od kar smo se spoznali govoril o kovaških tehnikah in bla, bla, bla…
Prispeli smo do slepe ulice kjer smo odložili stvari. Odločili smo se, da bomo prenočili tukaj. Naslonil sem se na eno od škatel in zavzdihnil. Kylan stopi do mene, s svojo palico ob sebi. “Veš, nekaj zdravilne magije poznam.” S palico pokaže name in začutim hladen piš. V trenutku se počutim bolje. “To bi lahko naredil ves ta čas?!” Zavpijem. “Ja… Toda tam bi ti postajalo znova in znova slabo, jaz pa nisem želel porabiti vse energije.” Se začne izgovarjati, toda ga prekinem. “Tvoje energije? Lahko bi mi vsaj malo olajšal!” Preden odgovori, pa izza stene vidim dva para oči, ki nas gledata. Ko opazita moj pogled hitro smukneta nazaj. Prepozno. Spremenim se v tigra, leva in vse kar mi pade na misel, olajšanje je božansko. Predolgo se nisem spreminjal. Nazadnje se spremenim nazaj v človeka in izvlečem meč ter skočim na opazovalca. Z enim zamahom rjavo lasega spravim na tla, da svetlo-lasec, njegov sopotnik zacvili. Podržim mu meč, tako da se rahlo dotika njegovega vratu. “Kdo sta?” Ga jezno vprašam in pogledam naravnost v oči. Namesto da odgovori pa zajoče. “K-Kaj si nar-re-edil-” Meč mu pritisnem ob vrat. “Naredila. Velika razlika.” Prestrašeno zajoče. Strahopetec. “Kdo sta?” Ponovim. “L-Lukas. Tisto pa je b-bi-bil” že spet zajoka “ Rei-Reidar.” Rahlo nagnem glavo. “Bil? Nihče kar ne izgine.”
Nekdo se me dotakne za ramo, da se rahlo zdrznem. Bila je Amari. “Kai,” nežno je spregovorila. “na Zemlji ljudje umrejo. Tudi mi lahko odkar smo tukaj.”
To nima nobenega smisla. “Kaj umremo? Kaj naj bi to pomenilo?” Vprašam. “V Nebesih in Svet mrtvih, kot veš nihče ne umre. Toda v ostalih svetovih je to povsem normalen pojav, ljudje umrejo. Ko njihova duša zapusti telo.” Previdno mi šepeta. “ Za vedno.” Dojamem kaj sem pravkar naredila. “To je grozno! Mislila sem da so smrt in smrtniki le neumna imena!” Pogledam zase. Na tleh leži Reidarovo truplo. Osuplo pogledam proti Lukasu, ki ihte sedi na tleh. “Jaz sem ga ubila.”
Čez nekaj časa sem se spomnila. Vedela sem da smrtniki umrejo, čeprav nisem vedela kaj to pomeni.
Kasneje smo potrtega Lukasa spravili v naše bivališče. Amari mu je namenila veliko preveč pozornosti glede na to, da je popoln neznanec! Camilo pa mu je dal slušalke. Iste kot sem jih imela včeraj. Mu res pomenim enako kot popln neznanec?
“Veste, lahko bi se počasi odpravili. Zdaj lahko hodim, lahko se tudi spremenim v kamelo ali kaj in nesem tovor. In sonce zahaja, ni vroče, ne mrzlo. Gremo.” Prekrižam roke in se postavim pred Lukasove nove “oboževalce”. Kylan me previdno pogleda. “Kaj pa Lukas? Komaj je pri moči za hojo.” Ob pogledu na Lukasa zardi. “Pa saj sploh ne vemo če je na isti poti kot mi! Kaj če sta nas želela ubiti? Ne morete kar zaupati neznancem!” Razburjeno sem vpila na njih, da so se moji lasje so se obarvali rdeče. Hitro sem spremenila obliko, da bi to prikrila.
Lukas zmedeno pogleda vame. “Kaj sploh si? Kaj je tvoja prava oblika?”
Zdaj pa dovolj. Ne more spraševati vprašanj, ki si jih še Amari ne upa vprašati. “ Kako si drzneš! Kdo pa misliš da si?” Sunkovito izvlečem meč, in mu ga že drugič podržim ob vrat. “Nikoli. Več. Ne . Sprašuj. Tega.” Počasi zasikam skozi zobe. Meč pospravim in odidem, kot sokol odletim v nebo. Stran. Očitno me ne potrebujejo.