~uvod:
Vsaka pravljica se začne pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami, ko zlobni zmaj ugrabi prelepo princeso in se konča, ko pogumni vitez reši svojo kraljično in skupaj srečno živita do konca svojih dni.
Moja pravljica pa se začne 1. septembra 2022, v majhnem mestecu ob obali, ko je na našo šolo prišlo novo dekle.
~prvi del:
Novo šolsko leto se je začelo porazno. Ne vem, ali je krivo to, da imam desno stran postelje potisnjeno do stene in zato vedno vstanem z levo nogo, ali pa imam preprosto samo smolo. Že na prvi šolski dan sem si majico polila s kakavom, zamudila sem na avtobus in ko sem hitela proti šoli, se je kar na lepem ulilo in v razred sem prišla premočena. Sedla sem v zadnjo klop ob oknu in začela pozorno preučevati obraze svojih sošolcev. Hitro sem spoznala, da se v poletnih mesecih ni veliko spremenilo. Maruša se je postrigla do ramen, Tinkara si je lase pobarvala na blond, Gašper je med poletjem zrasel za slabih deset centimetrov, Tilen pa je vsem ponosno razkazoval mišice, ki si jih je prigaral z vsakodnevnim dvigovanjem uteži. Preostali sošolci so bili videti točno takšni, kakršni so bili preden smo odšli na poletni oddih. Zabzdihnila sem in se zazrla skozi okno. Imela sem srečo, ker je imela učilnica prečudovit razgleda na pristanišče in lahko sem opazovala ladje, ki so plule v pristanišče ter izklopila nadležno glasen klepet svojih sošolcev.
Tedaj pa sem v množici glasov zaslišala glas, ki ga nisem prepoznala. Radovednost mecje premagala in pogled sem od okna preusmerila proti vogalu učilnice, iz katerega sem zaslišala glas. Tam je stalo dekle rdečih las in rjavih oči. Nos je imela posut s pegicami in na čelu je imela nekaj mozoljev. Žovčno se je prestopala in se praskala po roki, medtem ko jo je Tinkara predstavljala ostalim puncam. Preplavil me je val vzmemirjenja, kajti ugotovila sem, da je bila nova v razredu. Pozorno sem prisluhnila, kaj je pripovedovala Tinkari in Maruši. Še preden je zazvonil zvonec sem o njej izvedela, da ji je ime Mojca Hribar in da se je k nam preselila iz Dolenjske. Nato je v razred vstopila učiteljica kemije, naša profesorica in ponovno sem se zazrla skozi okno, ker res nisem hotela poslušati njenega monologa ob začetku šolskega leta. Zatopila sem se v svoje misli.
Preden nadaljujem s svojo pravljico, morate izvedeti o meni nekaj bistvenega. Sem povsem običajna najstnica, ki posluša pop in rada bere kriminalke. Treniram atletiko in imam psičko Leio in s starši živim v večstanovanjski hiši. V nečem pa se zelo razlikujem od večine ostalih deklet na moji šoli. Medtem ko večina deklet mojih let vzdihujevob pogledu na igralce kot sta Brad Pitt in Leonardo DiCaprio ter se hihitajo, ko jim na hodniku pomežikne kak sošolec, je meni srce vztrepetalo ob pogledu na Mojco. Lejzbijka sem. Všeč so mi dekleta. No, pa je izrečeno.
Vseeno morate razumeti, da tega ne ve nihče. Slovenska družba ni vedno razumevajoča do drugačnih. Moja družina je zelo verna in moj stric po mamini strani je duhovnik, tako da staršem niti v sanjah ne bi povedala, kaj sem.
A ne morem pomagati, to pač sem. In tako kot ne morem spremeniti tega, da imam rjave lase in zelene oči, tako tudi ne morem spremeniti tega, da sem se že na prvi pogled zatreskala v Mojco Hribar.

~ Junij je mesec ponosa, zato sem se odločila napisati zgodbo na to temo. Vsi podatki in imena so izmišljeni.
~ Če ne podpiraš homoseksualnosti, ni treba da pišeš hejte v komentarje, preprosto ne beri več te zgodbe.
~ V komentar mi napišite, če hočete nadaljevanje zgodbe.