Živjo!
Tale zgodba mi že dolgo leži na namizju in se nanjo le "nabira prah". Tako sem se odločila, da jo delim z vami, po delčkih. Upam, da vam bo všeč.
Govori o najstnici Gabrielli, katere življenje je precej dolgočasno ter obenem nenavadno. Njeno telo se začne čudno spreminjati, česar pa ne bi znal razložiti niti učbenik za biologijo. Na sprehodu po gozdu spozna skrivnostnega fanta, ki njeno življenje precej postavi na glavo. Obenem odkriva sebe, temačne resnice pa se kar vrstijo.
_____________________________________________________________________________________________

Sedela sem v učilnici gospe Elliot, ene najbolj dolgočasnih profesoric na celi gimnaziji Gordes. Imeli smo uro kemije in čeprav me ta predmet ponavadi ni niti malo zanimal, sem danes spet začutila tisto čudno privlačnost, ki me je čisto potegnila vase. Nisem še ugotovila, kaj to pravzaprav sploh je, vendar sem dobro poznala občutek. Pekoča bolečina v prsih in grlu, neka sila pa me je vedno bolj vlekla k človeku, ki je bil najglasnejši. Do sedaj se je to zgodilo le v šoli, ki je bila najbolj obljuden kraj, ki sem ga obiskovala, a to je pomenilo, da je bilo nadzorovanje situacije še težje. „Sploh se ne poznam!“ sem zgroženo pomislila.
Danes je bila ta energija še posebej močna in s težavo sem se ji upirala. Profesorica za kemijo je razlagala nekaj v povezavi z jodom, ki pa razen vijolične barve pri sublimaciji sploh ni bil tako zanimiv, kot se je zdel njej. Ponavadi sem pri kemiji, z glavo naslonjeno na mizi, napol spala, danes pa sem budno spremljala vsak korak že osivele profesorice, ki si je nekaj mrmrala v brado. Po dolgem času se je, ko se je že zazdelo, da je povedala vse, ozrla po razredu. Ko je videla, kako jo gledam, je izbuljila oči, kar pa sem opazila, čeprav sem sedela v zadnji vrsti in se z mišjim glasom spet oglasila: „Gabriella, kaj se je pa tebi zgodilo, da poslušaš? To je pa nekaj novega!“ Gabriella sovražila sem to ime. Zavila sem z očmi, česar Linda Elliot seveda ni mogla videti in kolikor se je le dalo, na videz vljudno odgovorila: „Danes je precej zanimiva snov, profesorica.“ Čeprav je bilo to kar daleč od resnice, sem vsaj njo osrečila. Na široko se mi je nasmehnila in navdušeno rekla: „To je pa lepo slišati iz tvojih ust, Gabriella.“ Spet to butasto ime. Staršem res nisem bila hvaležna zanj. Vsi sorodniki so sicer govorili, kako zelo lepo ime imam in kako zelo mi paše, sama pa sem menila ravno nasprotno. Prijatelji so me sicer klicali Gabby, kar mi je bolj ustrezalo, a sem si vseeno želela, da bi se imenovala drugače.
Končno je šolski zvonec oznanil konec ure, sledilo pa je kosilo. Čas obroka je bil zame najtežji del dneva. Vedno se mi je zdelo, da sem lačna, a ko sem dala nekaj vase, pa karkoli je že to bilo, mi je postalo slabo. Mama me je že večkrat peljala na pregled in vedno dobila informacijo, da nisem alergična na nobeno hrano, vse ostalo pa je bilo prav tako v redu. S tem je bila po četrtem pregledu končno zadovoljna in me začela siliti jesti. Takrat se temu nisem upirala, saj sem že razmišljala o načrtu, kako v šoli ne bom jedla, doma pa se bom že nekako potrudila. Kasneje pa sem ugotovila, da še zdaleč ne bo tako. Šla je namreč v šolo in prosila, naj ji dežurni učitelj posreduje informacijo o tem, kdaj sem bila na kosilu in koliko sem pojedla, kar pa je zelo zmanjšalo možnosti za laganje. Bilo je mučno. Samo misel na ta čas je bila dovolj, da sem še bolj izgubila apetit in mi tudi solidno dobre dni spremenila v grozne.
Prišla sem do vhoda jedilnice in iz torbe vzela mobilni telefon. Dovoljen je bil samo v času kosila, profesorji pa so pravilo jemali kar malo preresno, zaradi česar smo ga upoštevali skoraj vsi. Sama sem ga imela v rokah večinoma le, ko sem koga čakala in si s tem krajšala čas. Čakala sem svojo edino prijateljico Emily, ki pa je bila ena tistih, ki so učilnico vedno zapustili zadnji. Jedilnica je bila tako že skoraj polna, ko je čisto nasmejana, kot ponavadi, končno prišla. Skoraj pritekla je do mene in navdušeno rekla: „Živijo!“ kot bi se ji ravnokar zgodila najboljša stvar v življenju. Taka je bila ves čas, čeprav mi je šlo včasih to pošteno na živce. Prijateljici sva bili že od vrtca in nikoli nisem razumela, kako sva se pravzaprav sploh lahko razumeli. Bili sva namreč čista nasprotja. Emily je bila vedno navdušena nad vsem, cele dneve sta od nje žarela veselje ter sreča, imela je ogromno energije, vsi profesorji so jo imeli radi in že od prvega razreda naprej je bila v vsem, česar se je lotila, najboljša. Lahko bi rekli, da je bila pravi angelček, saj v vseh sedemnajstih letih svojega življenja še nikoli nisem opazila, da bi naredila kakšno neumnost. Že, ko smo bili še v vrtcu so vzgojiteljice govorile, da se moremo zgledovati po njej. Še kolen si nikoli ni umazala na travi ali blatu, sama pa nisem ostala čista niti en dan.
_________________________________________________________________________________________________

Tako, to je to za enkrat.
Nadaljevanje pride kmalu, upam, da bo koga pritegnilo.
Lp.