Hojla! Spet prihaja nov del zgodbe! Upam, da vam bo všeč!
OLLIVER
Še vedno sem razmišljal o njej na tistem bednem stolu na koncu zbornice. Pred mano je bilo še pet ur pouka in tega enostavno ne bi preživel. Pouk v takšnem stanju bi bil izguba časa. Odločil sem se. Domov grem. V posteljo razmišljat o tem. Tale beden stol tukaj je neprimeren prostor za razmišljanje o moji ljubljeni Charlotte.
Tako sem se odpravil domov. Na vsake toliko sem se moral nasloniti na kakšno ulično svetilko ter vsaj desetkrat zadihati, da sem se spravil k sebi. Če ne bi naredil trga bi se spet zgrudil na tla. Enostavno ne morem nehati razmišljati o Charlotte. Ko sem prišel domov me je doma pričakala mama. Moja mama je bila…….hmm kako naj se izrazim. Bila je splošna. Bila je prijazna in ljubeča včasih pa zatežena, tečna in samosvoja. Danes je bila očitno dobre volje. Takoj ko sem odprl vrata me je pogledala ter vprašala, če je vse v redu saj je očitno videla, daje z mano nekaj narobe. Nič ji nisem odgovoril samo zamahnil z roko ter se odpravil v sobo. Tam sem v kot dejansko vrgel torbo ter se sesedel na posteljo. Spet mi je misli preplavila Charlotte. Najini trenutki so bili čarobni. Z nikomer drugim nisem preživel boljših trenutkov življenja. Charlotte je najboljša punca kar sem jih poznal. In zakaj čarobni trenutki? Je kriva ljubezen, ki se je vpletla vmes? Mogoče. Ne. Ni samo mogoče. Res je. Ljubezen se je vpletla vmes zato so tako čarobni. Nikakor jih ne bom pozabil. In zakaj se je to moralo končati? Vem zakaj. Zaradi družine. Njene in moje. Če ne bi bilo te nerazumljivosti med najinima družinama potem bi lahko bila spet naprej srečna. Zdaj pa se oba najverjetneje na postelji smiliva sama sebi. Kako rad bi jo videl. Najraje bi jo poljubil. Najverjetneje tudi ona mene. Ljubim jo. In ona mene. Ampak se ne smeva. Prepovedano območje je očitno ljubezen med nama. A tega nisva določila sama. Ampak družina. Še en razlog več, da ti družina lahko uniči vse. Vse lepe trenutke, vso življenje……. Vse. Ko le ne bi bilo te filozofije. Tako je butasta in nepravična. Potem sem se spet zatopil v Charlotte. In potem so mi po licu spet spolzele majhne solze. Tako sem potem preživel še vsaj kakšno uro. Na vrata ni potrkal prav nihče. In za to sem bil srečen. Nihče me ni motil pri mojem globokem premišljevanju in filozofiranju. Še kakšna ura je šla in jaz sem bil nesrečen. Nikoli močneje. Potem je zazvonil telefon. Skorajda ga nisem slišal. Zvonil je in zvonil potem pa sem se moral ves nesrečen prepustiti realnosti. Pogledal sem kdo je. Bil je moj najboljši prijatelj, ki sedi zraven mene ter mi je pred kakšnimi petimi urami napovedal, da bom omedlel. Bil je res moj najboljši prijatelj in zaupal sem mu čisto vse. In on meni. Oglasil sem se. »Ja. Tukaj Olliver« sem ves potrt rekel. »Hojla! Kje si ti? Kaj je narobe? Nekaj je res hudo narobe, če si pred učiteljico matematike omedlel. Pa še tale »Ja tukaj Olliver« mi ni najbolj všeč. Neki je narobe. In moraš mi povedat kaj!!!!!!!« je ves preplašen in zmeden rekel Charlie. »O tem ne bo šlo po telefonu« sem rekel. »Prid sem, da se vidiva iz oči v oči. Takih stvari ne morem govoriti po telefonu.«. »Ok. Že prihajam! Pričakuj me čez……. Tri minute.«. »Prav.« sem odgovoril potem pa odložil. Tale moj prijatelj je pri takšnih stvareh res resen. Pride lahko tudi v sekundi. Tako, da te njegove tri minute niso najbolj prepričljive. Cin. In že je tukaj. Oh Charlie. Potem sem zaslišal kako je mama odprla vrata. Charlie je na hitro razložil, da mora priti k meni. Čez trenutek je že potrkal na vrata. »Naprej.« sem rekel. »Heeej!« je rekel počasi. »Kaj je narobe? Tak nisi bil še nikoli«. »Ok. Ti bom pa zdaj povedal. Prvo kot prvo naj ti razložim, da sem na robu joka zato te naj to ne preseneča«. »Ok. T mi moraš samo povedati kaj je. Pa me ne zanima kako to poveš. Če boš tudi v joku te bom razumel. Samo povej«. »Ti si pravi prijatelj.«. »Ja to pa vem. No hitro. Ne morem več čakati.«. »No ok. Najprej. Veš za spor med mojo in Charlottino družino?«. »Ja. Vem. Tisti o katerem govoriš, da je naravnost butast.«. »Ja točno ta. No naprej. Veš, da ljubim Charlotte? Veš, da se mi ni zgodilo boljšega od nje? Veš, da je ona zaljubljena vame in jaz v njo?«. »Emmm. Naj pomislim…. Ja. Vem. Charlotte ljubiš kot nič drugega na svetu in ne preživiš trenutka brez nje! »No odlično. Kaj pa to, da moji starši vedo, da se družim s punco iz družine s katero smo skregani? In v katero sem zaljubljen?«. »Ja. In, da se jezijo nate čisto vsako popoldne zaradi tega. To tudi vem. Vse to vem.«. »No, odlično«. »In zdaj. Kaj je moj problem……….. Si pripravljen?«. »JA SEM!«. »Pustil sem jo.«. »KAJ?????????????? Ti je kakšen kolešček v glavi odpadel? Si ti v redu?«. »Nisem moral več poslušati vsega tega več. Vedel sem, da se z nama pač ne bo dobro končalo. Med ljubezen je prišel prepir in tega se ne da rešiti. Staršev nikoli ne bi prepričal v to. Nikoli!«. »In zato si tak. Razumem. Ampak ne moreš je kar pustiti. Ljubita se. Nikoli nisi bil bolj srečen kot kadar si bil z njo. Nikoli. Razumeš? Bel si najsrečnejši človek kadar si bil z njo. In ona s tabo. Poglej vem, da ljubezni jaz ne razumem najbolje ampak to pa vem. Če se dva ljubita tako močno kot vidva potem se pač ne smeta pustiti. Enostavno ne smeta. Morata se postaviti po robu staršem. Morata. Zdaj, ko si jo pustil si videti takšen. Razumeš? Če boš tak še cel 9. razred te ne bom mogel gledati. Niti slučajno«. »Vem, ampak enostavno ne gre. Zaenkrat moram pustiti tako kot sem naredil«. »Prav kakor hočeš. Ampak jaz sem tu zate. Če me potrebuješ samo povej.«. »Hvala ti! Res si najboljši.«. »Zdaj pa moram iti. Jutri pišemo test za zgodovino in ne znam ničesar. Če dobim trojko bo že to čudež. In zato se morem it učit.«. »Saj res! Jutri je test. Ampak takle ga pač ne bom moral pisati. Veš kaj. Po takšni veliki tragediji kot se je zgodila meni si moram vzeti dopust. Naslednji teden ne grem v šolo. Enostavno ne morem.«. »Mislim, da si se odločil prav. Vzemi si čas. Jaz pa moram zdaj resno iti! Se vidiva.«. »Adijo!«. In tako je šel. Bilo je hitro in zdaj ko sem mu to vse razlagal……. Priznam se počutim malo bolje. Ampak vse dokler mi misli spet ne preplavi………… Po tem sem se sesul. Nikoli še ni bilo tako grozno kot zdaj. Enostavno ne morem je odmisliti. Takrat je šla še ena ura joka ter razmišljanja o Charlotte. Potem pa me je mama klicala na večerjo…
Tako. Upam ,da vam je bilo všeč! Ne pozabite lajkati in komentirati.
lp p99