Pisalnica
*b*30. POGLAVJE: Kača*b*
*b*Kaya*b*
Vstopila sem, Loyd pa je okleval.
»Zaupaj jima,« sem rekla. »Paige jima je.«
»Paige kdaj zaupa tudi napačnim ljudem,« je odvrnil, tako tiho, da sem ga slišala le jaz. Vedela sem, da je nesrečen. Vedela sem tudi, da ima prav. Ampak on ni vedel vsega. On ni vedel tistega, kar sem vedela jaz. Pa tudi jaz nisem vsega. Nihče ni. A morda sta onidve vedeli kaj več.
Angelina je bila še vedno bleda, starka pa nama je rekla naj sedeva. Loyd se je spet obotavljal.
*b*Loyd*b*
Imela sem slab občutek o tem. Kaya je ustrežljivo sedla. Počasi sem ji sledil. Vilinka je sedla nasproti mene in me gledala, a sem pogled upiral v mizico med nami.
»Dober fant si, Loyd,« je rekla starka. To je bila zadnja stvar, ki sem pričakoval, da jo bo rekla. Pogled sem dvignil z mize. Preučil sem strakin obraz, a ni izdajala ničesar. Tako, kot jaz. Maska, ki sem jo vadil leta. Morda pa je delovala le na Paige.
»Vem, da ji hočeš pomagati,« je nadaljevala. »A ji ne moreš. To prepusti nama.«
*i*Ja pa kaj še! Da bi pustil Paige na cedilu? Resno?*i*
Kot bi brala moje misli, je, tokrat ostreje, rekla: »Zdaj ne ugovarjaj in poslušaj.«
Molčal sem. Morda ne bi smel.
»Kot veš, je Paige sirota…«
»KAJ?!!!« Zakaj mi ni povedala?
»Veliko stvari je, ki jih ne veš o njej.«
Toliko o zaupanju.
»Morda bom kar šel!« sem rekel in vstal. Kaya je izbuljila oči in mi poslala svarilen pogled. Nisem se menil zanjo.
»Loyd! Morda ne bi bilo najbolje…« Kaya je skoraj dokončala stavek, a sem jo ignoriral in planil iz kabineta.
*i*Da bi pustil Paige samo? Ni šans.*i*
*b*Kaya*b*
Ne spomnim se točno, kdaj, a postala sem vrtoglava. Vid je prekrila megla, slišala pa sem se sikanje stotih kač. Vstala sem.
»Ne počutim se najbolje, bom…« Sila, ki me je pribila nazaj na fotelj, je bila neustavljiva.
»*i*Nikamor ne grešššš dekliccca,*i*« je zasikal kačji glas. Čutila sem, kako so se kače začele ovijati okrog mojega telesa. »*i*Ttttuu boššš ossstallla.*i*« Zvijala sem se in skušala prijeti kačo, a zaman. Začutila sem, kako so se mi njeni strupniki zarili v kožo. Nisem vedela, kje. Nisem vedela, kaj.
*b*Loyd*b*
»Loyd!« je zavreščala nekaj trenutkov po tem, ko sem izstopil. Slišati je bila v nuji, ne samo to, slišari je bila v bolečinah. Še enkrat je zavreščala, potem pa utihnila.
*i*Kaj za…?*i*
Odprl sem vrata in zagledal dve gromozanski kači in deset malih, ki so se ovijale okrog zdaj že napol mrtve Kaye. Ena od kač je vame zapičila rdeče oči.
»*i*Lepo te je spoznati, Varuh,*i*« je rekla z grozljivim kačjim glasom, ki je bil kot miljone glasov.
*b*Kaya*b*
Vstopila sem, Loyd pa je okleval.
»Zaupaj jima,« sem rekla. »Paige jima je.«
»Paige kdaj zaupa tudi napačnim ljudem,« je odvrnil, tako tiho, da sem ga slišala le jaz. Vedela sem, da je nesrečen. Vedela sem tudi, da ima prav. Ampak on ni vedel vsega. On ni vedel tistega, kar sem vedela jaz. Pa tudi jaz nisem vsega. Nihče ni. A morda sta onidve vedeli kaj več.
Angelina je bila še vedno bleda, starka pa nama je rekla naj sedeva. Loyd se je spet obotavljal.
*b*Loyd*b*
Imela sem slab občutek o tem. Kaya je ustrežljivo sedla. Počasi sem ji sledil. Vilinka je sedla nasproti mene in me gledala, a sem pogled upiral v mizico med nami.
»Dober fant si, Loyd,« je rekla starka. To je bila zadnja stvar, ki sem pričakoval, da jo bo rekla. Pogled sem dvignil z mize. Preučil sem strakin obraz, a ni izdajala ničesar. Tako, kot jaz. Maska, ki sem jo vadil leta. Morda pa je delovala le na Paige.
»Vem, da ji hočeš pomagati,« je nadaljevala. »A ji ne moreš. To prepusti nama.«
*i*Ja pa kaj še! Da bi pustil Paige na cedilu? Resno?*i*
Kot bi brala moje misli, je, tokrat ostreje, rekla: »Zdaj ne ugovarjaj in poslušaj.«
Molčal sem. Morda ne bi smel.
»Kot veš, je Paige sirota…«
»KAJ?!!!« Zakaj mi ni povedala?
»Veliko stvari je, ki jih ne veš o njej.«
Toliko o zaupanju.
»Morda bom kar šel!« sem rekel in vstal. Kaya je izbuljila oči in mi poslala svarilen pogled. Nisem se menil zanjo.
»Loyd! Morda ne bi bilo najbolje…« Kaya je skoraj dokončala stavek, a sem jo ignoriral in planil iz kabineta.
*i*Da bi pustil Paige samo? Ni šans.*i*
*b*Kaya*b*
Ne spomnim se točno, kdaj, a postala sem vrtoglava. Vid je prekrila megla, slišala pa sem se sikanje stotih kač. Vstala sem.
»Ne počutim se najbolje, bom…« Sila, ki me je pribila nazaj na fotelj, je bila neustavljiva.
»*i*Nikamor ne grešššš dekliccca,*i*« je zasikal kačji glas. Čutila sem, kako so se kače začele ovijati okrog mojega telesa. »*i*Ttttuu boššš ossstallla.*i*« Zvijala sem se in skušala prijeti kačo, a zaman. Začutila sem, kako so se mi njeni strupniki zarili v kožo. Nisem vedela, kje. Nisem vedela, kaj.
*b*Loyd*b*
»Loyd!« je zavreščala nekaj trenutkov po tem, ko sem izstopil. Slišati je bila v nuji, ne samo to, slišari je bila v bolečinah. Še enkrat je zavreščala, potem pa utihnila.
*i*Kaj za…?*i*
Odprl sem vrata in zagledal dve gromozanski kači in deset malih, ki so se ovijale okrog zdaj že napol mrtve Kaye. Ena od kač je vame zapičila rdeče oči.
»*i*Lepo te je spoznati, Varuh,*i*« je rekla z grozljivim kačjim glasom, ki je bil kot miljone glasov.
Moj odgovor:
Anonimna punca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
NEobladovanje jeze
Hejjj. Sem ena prijavljena PILovka, ampak res nočm, da se razve kdo sem.
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Ful sobr bloggg.
Se pa strinjam da ne smes ...
