*b*Paige*b*
Grace se je kmalu vrnila, jaz pa sem si medtem umila obraz in lase spela v visok čop. Nekaj pramenov na vsaki strani glave sem pustila, da so mi padali ob obrazu. Bila sem vesela, da sem lahko z oblačili prekrila povoje in rane po sebi. Le kratke rane na licu nisem mogla skriti, a nisem bila videti tako grozno.
»No, upam, da si končala z lepotnim obdelovanje.« Stala je med vrati in ugotovila sem, da ima ona oblečeno enako, kot jaz, le da je bil njen jopič morsko moder. Lase je imela spete v drobno figo, nizko na glavi. Pomignila mi je z glavo, naj pridem. Odcapljala sem do nje.
»Ne drži se kot da si na pogrebu. Dvigni glavo, tu potrebuješ pogum.«
Pokimala sem. Potem sva odšli. Spustila se je po stopnicah navzdol in jaz sem ji sledila.
»Tukaj je!« je Grace razglasila celotni jedilnici. V njej so bile tri mize za osem in ena miza za štiri. Za eno od večjih miz je stalo pet ljudi. En starejši moški, dva fanta in dve starejši dekleti. Ena izmed njiju, ki je bila elemental zraka, me je premerila od glave do pet in dvignila obrv. Moja samozavest se je v trenutku spremenila v prah. Dekle je bilo starejše od mene, a ne višje, imelo je zlate ravne spuščene lase z vijoličastim pramenom in oči v barvi sivke. Bila je lepa in vitka.
»To je Zoya,« mi je zašepetala Grace in zavila z očmi, tako da jo elementalna ni mogla videti. Drugo dekle je bilo videti čarovnica. Bila je visoka in vitka, kakor Zoya in Grace, imela je črne kodraste lase, spletene v kito in temne oči. Ničesar ni izdajala. Moški je izginil *i*bog-ve-kam*i*. Grace me je potegnila za roko in stopili sva v kuhinjo. Tam je stala debelušna starejša ženska, ki je kuhala. Obrnila se je k meni in si me ogledala.
»Ljubko dekle,« je rekla in me uščipnila v lice. Zardela sem. Eden od fantov, z rdečimi kodrastimi lasmi in karamelnimi očmi, se je predrzno zarežal. Tako sem postala še bolj rdeča v obraz. A ženska se sploh ni zmenila zanj, toplo se mi je nasmehnila. »Pojdite za mizo. Pripravila bom juho. Vsi pojdite za mizo.«
Druščina je zastokala, celo Zoya, nato pa so se posedli. Grace me je povedla k mizi in me posedla zraven rdečelasca.
»To je Luca,« mi je šepnila in sedla nasproti mene. Luca je radovedno zrl vame. Postalo mi je neprijetno.
»*i*Ti*i* si me našel?« sem nejeverno vprašala.
»Torej ti je Grace povedala. Njegove oči so začele motriti mojo rano na licu. Pogledala sem proti Grace, a se je že pogovarjala z Zoyino prijateljico. »Res si se upirala,« je rekel. Pogledala sem stran. Ženska (predvidevala sem, da Mary) je prinesla pladenj s krožniki juhe in jih položila pred nas. Juha je omamno dišala, a nisem imela teka, da bi jo pojedla. Ozrla sem se k Lucu, čigar krožnik je bil že prazen.
»Ne boš jedla,« je vprašal in opazila je, da se je njegov ton glasu spremenil iz šaljivega v zaskrbljenega.
»Ne,« sem ostro odvrnila.
»Mary bo jezna,« me je opozoril. »Ni ji všeč, če ne pojemo hrane, ki jo je ona skuhala.« Morala sem se zasmejati.
»Norčuješ se,« sem rekla.
»Kakor hočeš.«
Zavila sem z očmi. »Prav no.« In sem pojedla. In je bilo res dobro.
Grace se je kmalu vrnila, jaz pa sem si medtem umila obraz in lase spela v visok čop. Nekaj pramenov na vsaki strani glave sem pustila, da so mi padali ob obrazu. Bila sem vesela, da sem lahko z oblačili prekrila povoje in rane po sebi. Le kratke rane na licu nisem mogla skriti, a nisem bila videti tako grozno.
»No, upam, da si končala z lepotnim obdelovanje.« Stala je med vrati in ugotovila sem, da ima ona oblečeno enako, kot jaz, le da je bil njen jopič morsko moder. Lase je imela spete v drobno figo, nizko na glavi. Pomignila mi je z glavo, naj pridem. Odcapljala sem do nje.
»Ne drži se kot da si na pogrebu. Dvigni glavo, tu potrebuješ pogum.«
Pokimala sem. Potem sva odšli. Spustila se je po stopnicah navzdol in jaz sem ji sledila.
»Tukaj je!« je Grace razglasila celotni jedilnici. V njej so bile tri mize za osem in ena miza za štiri. Za eno od večjih miz je stalo pet ljudi. En starejši moški, dva fanta in dve starejši dekleti. Ena izmed njiju, ki je bila elemental zraka, me je premerila od glave do pet in dvignila obrv. Moja samozavest se je v trenutku spremenila v prah. Dekle je bilo starejše od mene, a ne višje, imelo je zlate ravne spuščene lase z vijoličastim pramenom in oči v barvi sivke. Bila je lepa in vitka.
»To je Zoya,« mi je zašepetala Grace in zavila z očmi, tako da jo elementalna ni mogla videti. Drugo dekle je bilo videti čarovnica. Bila je visoka in vitka, kakor Zoya in Grace, imela je črne kodraste lase, spletene v kito in temne oči. Ničesar ni izdajala. Moški je izginil *i*bog-ve-kam*i*. Grace me je potegnila za roko in stopili sva v kuhinjo. Tam je stala debelušna starejša ženska, ki je kuhala. Obrnila se je k meni in si me ogledala.
»Ljubko dekle,« je rekla in me uščipnila v lice. Zardela sem. Eden od fantov, z rdečimi kodrastimi lasmi in karamelnimi očmi, se je predrzno zarežal. Tako sem postala še bolj rdeča v obraz. A ženska se sploh ni zmenila zanj, toplo se mi je nasmehnila. »Pojdite za mizo. Pripravila bom juho. Vsi pojdite za mizo.«
Druščina je zastokala, celo Zoya, nato pa so se posedli. Grace me je povedla k mizi in me posedla zraven rdečelasca.
»To je Luca,« mi je šepnila in sedla nasproti mene. Luca je radovedno zrl vame. Postalo mi je neprijetno.
»*i*Ti*i* si me našel?« sem nejeverno vprašala.
»Torej ti je Grace povedala. Njegove oči so začele motriti mojo rano na licu. Pogledala sem proti Grace, a se je že pogovarjala z Zoyino prijateljico. »Res si se upirala,« je rekel. Pogledala sem stran. Ženska (predvidevala sem, da Mary) je prinesla pladenj s krožniki juhe in jih položila pred nas. Juha je omamno dišala, a nisem imela teka, da bi jo pojedla. Ozrla sem se k Lucu, čigar krožnik je bil že prazen.
»Ne boš jedla,« je vprašal in opazila je, da se je njegov ton glasu spremenil iz šaljivega v zaskrbljenega.
»Ne,« sem ostro odvrnila.
»Mary bo jezna,« me je opozoril. »Ni ji všeč, če ne pojemo hrane, ki jo je ona skuhala.« Morala sem se zasmejati.
»Norčuješ se,« sem rekla.
»Kakor hočeš.«
Zavila sem z očmi. »Prav no.« In sem pojedla. In je bilo res dobro.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Woww a se sam men zdi al bo to kakšna nova ljubezen?:smirk: Tko tale Lucas mi deluje kr prijazen no🫶 Čeprov še zmer navijam za unga (omg sori pozabla sem kako mu je ime:sweat_smile:) ki je bil pa ful v njo zaljubljen (upam da veš koga mislim). Drugač pa ja: še en popolen del, upam da jih boš kej pogosteje objavljala ker so počitnice!!:kissing_closed_eyes:
Pa ja to je blo vse,
lepo se meej pa uživi počitnice<333
Tvoja #RaPo!:kissing_heart:
Pa ja to je blo vse,
lepo se meej pa uživi počitnice<333
Tvoja #RaPo!:kissing_heart:
0
O, ne, glade fantov ni treba skrbet, Paige že ve keteri ji več pomeni.😉
Spet sem zlo vesela tvojga odgovora, ti si the best.
Lysm,
tvoja ibf lolygirl (zate samo loly)😉
Spet sem zlo vesela tvojga odgovora, ti si the best.
Lysm,
tvoja ibf lolygirl (zate samo loly)😉
Hahaha sori🤣🤣 Js sm mislna da je Lucas🤣 Pa niti mal nisem mogla gor poskrolat da bi se prepričala😂 Ja no to sem pa js. Aja sej res tist je pa Loyd, zdej se spomnim.
Aha Paige že ve koga bo izbrala... Lepo lepo zdej me pa že ful zanima!!😏
Lysm tudi tebi<3
Tvoja ibf #RaPo (zate samo khm... #RaPo?😂😂)
Aha Paige že ve koga bo izbrala... Lepo lepo zdej me pa že ful zanima!!😏
Lysm tudi tebi<3
Tvoja ibf #RaPo (zate samo khm... #RaPo?😂😂)
Moj odgovor:
Anonimna punca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
NEobladovanje jeze
Hejjj. Sem ena prijavljena PILovka, ampak res nočm, da se razve kdo sem.
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!



Pisalnica