Nad knežjim mestom je Sonce že zdavnaj zašlo za goste oblake, na plan je stopila luna in z zvezdami obsijala nebo. Bila je mrzla noč, tako da se je celo zdelo, kot bi neznane sile odvzele vso toploto in jo zamenjalo za nevzdržni mraz, ki je bil za jesen izredno nenavaden. Ljudje so se zato odpravljali spat, le še redki niso bili v posteljo in mesto se je pripravljalo na spanec.
Tudi nad celjskim gradom so sijale zvezde. Težko bi bilo verjeti, da so se pred nekaj urami turisti v kratkih hlačah in majicah sprehajali ob potu na telesu po grajskih zapuščinah. Se je kaj zgodilo razen vseh vojn po svetu seveda? Morda ali morda ne, kdo bi vedel ...
Nenadoma se je na visokem Friderikovem stolpu nekaj zasijalo. Droben sij neznane svetlobe se je preobrazil v dve nečloveški veliki moški postavi.
Prvi je bil višji od drugega in na njegovem plašču in srajci je bil poseben lesk, podoben laku za lasu. Njegovi lasje ... Ti so bili urejeni kot za kakšno svečano priložnost, kajti prav tako kot oblačila se je lešnikova rjava barva prekrivala z neznanim leskom. Imel je tudi gromozanske vranje oči, ki so si ogledovale speče Celje in derečo Savinjo.
Zraven njega je stal manjši, a še zmeraj visok, postavni moški z izrazitimi rameni. Njegove oči so bile modre kot Savinja pod njim. Kakor velikanu so se tudi njemu lesketali svetli kodri, vmes pa jih elegantno premetaval rahel vetrič. S tem pa se ni pretirano ukvarjal, ampak je raje stopil k velikanu.
"Zemlja je umazana z neodpustljivimi človeškimi madeži," je s svojim karizmatičnim glasom in z ljudem neznanim jezikom dejal visok temnolasec, "zato je prišel čas za čiščenje."
"Glawir, vem, kaj nameravaš, a kot brat brata te rotim, da pustiš stvari take, kot so," je ponižno odvrnil svetlolasi moški.
"Mehkužen si, Dwenir," ga je pogledal Glawir, nato pa se je ponovno obrnil proti zaspanemu mestu.
"Nisem," ga je odločno zavrnil Dwenir in tako obrnil svojo nečloveško glavo, da je bratu lahko gledal v njegove oči. "Glej, med ljudmi se dogaja tako ali tako že preveč vojn in ni in ni jim voditi konca, saj sam veš, da se politika ne zanimiva za žrtve, a če ..."
"Ravno zato je čas, da se v igro vključimo mi — da jih s svojo vojno kaznujemo," ga je z lenobnim glasom prekinil Glawir in zapustil brata ter se odpravil na drugi konec stolpa, vse do slovenske zastave.
"Seveda je to res, vendar si sploh predstavljaš, kakšno število žrtev bo požela šele naša vojna?" mu je zdaj v že rahli jezi zabičal brat.
Glawir se je s svojimi velikanskimi, a dokaj suhimi, prsti dotaknil slike grofa Friderika Celjskega s turistične table. Zdelo se je, kot da bi na kopiji portreta hotel zatipati, iz katerega materiala je narejen pravi portret. "Tudi v njegovem času so bile vojne med ljudmi," se je zamislil in s svojimi temnimi očmi preučeval grofovo ošabno držo, "in tudi takrat smo jih rešili mi — z našo vojno." Temnolasec se je sprehodil stran od table in začel hoditi okrog brata. "Šesto let nazaj je to delovalo, torej zakaj ne bi zdaj?"
V Dwenirjevih modrih očeh je gorel ogenj, tako jezen je bil na brata, ki naj bi imel po njegovem tako morilsko rešitev. Nato je stekel do njega in ga prijel za ovratnik njegove sive srajce. "Tega ne bom dovolil! Zaradi tebe ne bo umrlo še več nedolžnih!" je vzniknil, a vse je bilo slišati tako tiho, kot bi le šumelo listje.
"No, jaz sem glavni izmed nas in odločitev je moja," se je vzvišeno zasmejal Glawir in pokazal svoje čiste bele zobe.
Dwenir je brata še močneje prijel in ga premaknil direktno nad varnostno ograjo, ki je ločevala stolp in strmino, ki je vodilo do knežjega mesta. Glawirjeva glava se je že nagnila čez kamen, ko je Dwener zakričal: "Če to storiš, te bom ubil!"
Tokrat se je Dwenirjev visok glas slišal daleč naokoli. Tako je čez nekaj trenutkov na stolp že z glasnimi koraki stopila majhna svetlolaska. Ko je zagledala dva nečloveška velikana v pretepu, je sprva oklevala, a nato je stopila v njuno bližino in rekla: "Prosim, nehajte in mi povejte, kaj se je zgodilo!"
Dwenir je spustil Glawirja, tako da sta oba velikana stala pred drobno žensko. Ta se je sedaj zares ustrašila, kajti biti v daljavi je bilo drugačno kot biti v bližini takih čudakov. Poleg tega sta jo še gledala s svojimi grozljivimi očmi. "Vama ... lahko kaj ... pomagam?" je zajecljala in njene žasaste oči so se ob grozi popolnoma razširila.
"Lahko umreš in tako pozabiš, da si naju videla," je odgovoril Glawir in na njegovem starem obrazu je zaigral nasmešek. Trenutek kasneje je bila svetlolaska le še sivkast prah, ki se je posul po kamnitih tleh Friderikovega stolpa.
Glawir je skomignil z glavo in si otresel prah z ogrinjalo ter se ozrl proti sorojencu, medtem pa pozabil na svoj nasmešek, tako da je zdaj imel resen obraz: "Ti tepec mehkužni."
Dwenirja je že gnala želja po bičanju nazaj, vendar njegov brat je že kot prikazen izginil neznano kam.