"Zakaj govoriš s tem moškim, Feliks?" se je izza Feliksovega hrbta prikazala Doris in z začudenjem opazovala nadnaravno velikega moškega pred seboj.
"Doris, to je Hrvat Dwenir," je Feliks predstavil sošolki Dwenirja, nato pa se obrnil še proti njem. "Dwenir, Doris."
"Pozdravljena, gospodična Doris," se ji je prijazno nasmehnil Dwenir.
Doris mu je odzdravila, zatem pa rekla: "O čem se tako vneto pogovarjata zadnje dni?"
Feliks ji je na hitro razložil njuno diskusijo o Francu in Leji. "Kaj pa ti misliš?" jo je še vprašala.
"Jaz pa mislim, da bi bil Franc lahko morilec," je odgovorila Doris.
Feliks se je od začudenja namrščil in rekel: "Zakaj bi bil ravno on? Saj se ukvarja s krajo in z njeno porabo. Poleg tega ga zanima le denar."
"Morda je ravno to njegov motiv," je vztrajala rdečelaska. "Kdo ve? Kaj če sta sklenila kakšno kupčijo, Leja pa ..."
"... ni hotela posoditi denarja ali pa ni hotela sklepati poslov z njim in zato jo je ubil," jo je dopolnil sošolec. "Vem, kam meriš in tudi sam sem na to pomislil, a vprašaj se — ali ljudje res ubijajo zaradi tega?"
Doris si je zataknila svoje goste rdeče lase za ušesa in svoje žadaste oči usmerila v Feliksa. "Lahko bi bilo tudi to, da si je Franc zaželel pravega doma, a mu Leja ni bila pripravljena dati denarja zanj ali pa dati možnosti, da bi se pri njej nastanil," je s svojim visokim, skoraj že clivičem glasom, dodala.
"Ampak zakaj bi težil ravno Leji?" je bil skeptičen Feliks. "Poleg tega bi lahko preprosto zaprosil za finančno pomoč pri banki, izposodil kredit ali karkoli lažjega."
"Misliš, da Franc ve, kaj je kredit?" je v sarkazmu odvrnila Doris, njene temne obrvi pa so se dvignile.
"Jaz menim, da zagotovo ve, kaj je to," se je vmešal Dwenir, ki je ob tem napetem pogovoru pozabil na Glawirjev ukaz, da mora Feliksa spodbujati pri razmišljanju. Kako hitro lahko človeka zanese ... "Se ne strinjata?"
"No, če to vem jaz, ki sem trikrat mlajši od njega, sem popolnoma prepričan, da tudi on ve, kaj je kredit," je komentiral Feliks, nato pa se obrnil proti sošolki. "Zdaj pa nam je že zmanjkalo motivov, tako da je Franc zagotovo nedolžen."
"Torej misliš, da policija nima prav?" je bila radovedna rdečelaska, Feliks pa ji je pritrdilno prikimal. Doris se je zasukala proti Dwenirju, ki se ji je še kar zdel precej nenavaden zaradi njegovi nadnaravne velikosti, a zdaj se ji njegova prisotnost že zdela bolj domača. "Kaj pa menite, gospod Dwenir?"
"Sam zaupam policiji in zato mislim, da je Franc morilec," je bil kratek in jedrnat Dwenir. Nekje globoko v sebi pa je želel povedati kaj več. Pravzaprav mnogo več, saj je hotel povedati, da se policija še kako moti in da je ubogo Lejo, ki je bila na napačnem kraju ob napačnem času, ubil njegov brat. Želja, da bi izdal vzvišenega Glawirja, je bila tako velika, da je nenadoma začutil, kako hitreje mu bije srce. Ko bi se le lahko izpovedal in izdal Glawirja, ki ga je tolikokrat že ponižal ...
"Dwenir, ste v redu? Potrebujete kaj" je njegovo živčnost začutila Doris in ga z zaskrbljenim očmi pogledala.
Takrat pa se je čudno pričel vesti tudi Feliks. V njegovi glavi je nenadoma začelo bobneti in zdelo se mu je, kot da ima v glavi bombo, ki bo počasi počasi eksplodirala, nato pa mu prodrla glavo in padla na tla ... Nenadoma pa v njegovi glavi ni več bobnelo, temveč so v njej odmevali glasovi. Bilo jih je na stotine in zato se ni dalo razbrati, kaj mu sporočajo. Gimnazijec je tako imel občutek, da mu vsaka možganska celica nekaj govori, a njihove besede so zavite v nekakšno šifro, ki se jih ni dalo razvozlati z nikakršno Enigmo ...
"M-moja ... M-moja glava ...," je obupano začel jecljati Feliks in se prijel za glavo, kot bi sicer neuspešno skušal utišati neznane glasove.
"Feliks?" ga je še bolj zaskrbljeno kot nekaj trenutkov prej pri Dwenirju pogledala Doris in se sklonila, tako da so se njune oči srečala. "Feliks, kaj se dogaja?"
Rjavolasec se je še kar obupano držal za glavo in takrat šele opazil, da so glasovi tišji in manj številčni, kot bi zapuščali njegovo glavo in misli. Trenutek kasneje so vsi glasovi utihnili in vse je bilo kot prej. Razen tega, da se je počutil slabo in da so bila njegova očala popolnoma zarošena od pota.
"V redu sem," je dokaj nesamozavestno izjavil Feliks in si obrisal očala. "Nič ni bilo, le medlo se mi je, morda zaradi premalo spanca. Kakorkoli že, kaj če končamo to diskusijo o Francu?"