Dwenir, Doris in Feliks so se že naslednji dan zbrali pred gimnazijo. Nujno so namreč potrebovali načrt. Zdaj. V tem trenutku.
"Kako pa bomo sploh vse izvedli?" se je spraševala Doris.
"No, nekaj solidarnega moramo narediti, se ti ne zdi?" je bil jedrnat Feliks.
"Ampak kaj točno? Moramo biti konkretni, če nas Glawir ne bo opazil," je bila zaskrbljena rdečelaska.
"Preden gremo k idejam, te moram popraviti, Doris," se je vmešal Dwenir in gimnazijka se je grdo namrščila. "Ne bomo delali vsi skupaj, temveč le vidva."
"Resno nimate čase za kaj takega, gospod?!" je bil zgrožen Feliks in njegove temne zenice so se popolnoma razširile. "Grozi nam apokalipsa, in če ne bomo ..."
"Ne sklepaj prehitro, fant, raje razmišljaj logično" ga je prekinil Dwenir in ga srdavo pogledal. "Z veseljem bi vama pomagal, vendar moj brat mora videti, kako dobri ste ljudje, ne kako dobri smo vrhovni."
Feliks se je popraskal po svojih gladkih temnih laseh in se rahlo živčno opravičil: "Žal mi je, razumem, kaj mislite. Kakorkoli, se lahko zdaj posvetimo temu, kaj solidarnega bova storila z Doris?"
"Ne vem," je skomignil svetlolasi velikan, "vendar bi bilo morda bolj izvirno, če se tega domislita vidva, ne jaz."
"Dobro, le še nekaj je," se je v pogovor vključila gimnazijka. "Zagotoviti morate, da naju bo Glawir res gledal."
"Glede tega vama ni treba skrbeti," je zatrdil Dwenir. "Z bratom komuniciram tudi, ko sva na popolnoma drugih koncih sveta, on pa lahko opazuje cel svet kadarkoli in kjerkoli."
"Odlično!" je vzkliknil rjavolasec, nato pa se obrnil k sošolki. "Imaš ti kakšno idejo, kaj bi storila?"
"Hm," se je zamislila Doris. Čez nekaj trenutkov ji je na pamet prišla ideja: "Lahko greva v center in preprosto čakava na koga, ki bi rabil pomoč. Izi."
"Kako pa bi pomagala?" je nadaljeval Feliks.
"Ne vem," je skomignila z Doris. "V filmih običajno pomagajo nekaj v smislu, da starcem nosijo nakupovalne vreče in ..."
"... slepim pomagajo čez prehod za pešče," jo je dopolnil sošolec. "Take stvari, ne?"
"Točno."
*
Feliks in Doris sta se še istega popoldneva dobila v centru mesta, v neposredni bližini njune gimnazije. Postavila sta se zraven manjše stare zgradbe, kjer je nekoč delovala pošta, in čakala. Feliksa je situacija nekoliko skrbela, saj dejanskega načrta nista imela. A o tem ni preveč dolgo razmišljal, saj se je zdaj — na pravem mestu in ob pravem času — pred njima znašla stara in drobna sivolasa gospa, ki je v desni roki nosila dve težki vrečki. Kot naročeno!
Doris je stekla k njej in ji dejala: "Gospa, vam pomagam? Vaši vreči se zdita precej težki!"
Starka se je ozrla proti dekletu in na zgubanem obrazu ji je zaigral širok nasmešek. "Hvala, punca," ji je nasmejano odvrnila, ko ji je Doris vzela vrečki.
Priložnosti je kmalu ogledal v oči tudi Feliks, ki je nekaj trenutkov zatem videl slepega moškega srednjih let. Ta je čakal pred semaforjem in se zbegano premikal dol in gor. Feliks je vedel, da je na tem semaforju le rdeča in zelena barva, nobenih drugih zvočnih znakov, ki bi pomagali slepim.
Tako je stopil do njega in ga ogovoril: "Potrebujete pomoč?" ga je vljudno vprašal.
"Da, me lahko prosim vodite čez cesto, ko bo zelena?" je s hripavim glasom odvrnil moški.
"Da, gospod," je odgovoril Feliks in že trenutek kasneje, ko se je prižgala zelena noč, sta stopila na prometno cesto.
Sreča je bila torej res na Feliksovi in Dorisovi strani in lahko sta le še upala, da ju Glawir res gleda, kakor je obljubil Dwenir.