"Feliks!" je vzkliknila Doris, čim je na hodniku pri omaricih opazila sošolca. "Si v redu?"
"Seveda sem," je lenobno skomignil Feliks in pospravil debel učbenik za biologijo v omarico. "Zakaj ne bi bil?" je še dodal in začel hoditi proti matematični učilnici.
"No, v bolnici si bil, zato sem pomislila, da ..."
"Kako to veš?" je bil presenečen rjavolasec in dvignil svoje temne obrvi. Nekako se mu je sicer zdelo, da bo Doris za to vedela, saj sta živela precej blizu in verjetno bi se ji zdelo čudno, zakaj ga ni doma, a hkrati je upal, da za to ne bo izvedela. Vedel je namreč, da je njegova sošolka nekoliko panične narave in zagotovo ni želel, da bi jo skrbelo glede njega.
"To ni pomembno," je rdečelaska zamahnila z roko, "ampak pomembno je, kako je s tabo vse v redu, če si bil v bolnici! Kaj si sploh počel, da si se tam znašel? Slišala sem, da si padel ali nekaj takega, vendar kaj si delal, Feliks?"
"V nekem trenutku se mi je zavrtelo in padel sem po tleh," je bil jedrnat Feliks, pri tem pa že gledal za številkami učilnic. "To je cela zgodba, Doris."
Gimnazijka ni bila videti pretirano zadovoljna, zato je nadaljevala: "Dobro, vsaj nič hudega ni bilo, kakor sem se bala, ampak zakaj se ti je vrtelo?" V istem hipu so se ji razširile njene žadaste zenice, kajti dobila je idejo: "So bili tisti zvoki vrhovnih ali kakorkoli že kličeš ta pojav?"
"Ja, ampak bilo je mnogo hujše kot običajno," je priznal Feliks in stopil pred pravo učilnico. "Počutil sem se, kot da bi mi bo vsak čas eksplodirala glava."
"Zanimivo," je z nekoliko zaskrbljenim glasom odvrnila Doris.
"Doris, imaš domačo nalogo?" je za njima vzkliknil visok ženski glas, čigar lastnica je proseče gledala proti Doris.
Ta se je obrnila, in ko je zagledala to znano osebo, je odgovorila: "Ne do konca, vendar imam prvo polovico."
Feliks ju ni več poslušal, ampak je skupaj z ostalimi odšel v razred in ponovno sam sedel za klop pri oknu. Takoj zatem je zvonila in njihova točna profesorica za matematiko je vstopila v učilnico.
Bila je popolnoma običajna matematike z novimi in novimi enačbami ter še večjemi števili. Feliks se je skušal skoncentrirati, saj to, da je dobil štirico na tako težkem testu, ne pomeni, da lahko v nadaljevanju lenari pri urah.
Vendar tisto uro mu je po glavi švigalo preveč misli, od katerih je prevladovala ena — zakaj je bila Doris tako zaskrbljena zanj? Pogledal je na številke na tabli. Seveda! Klicala ga je po telefonu, in ker je bil v bolnici, se ni mogel javiti. Oh, to se ni moglo zgoditi, saj nima njene telefonske številke. Nekaj drugega mora biti ... Kaj če je le pretirana panična, kar je pravzaprav že ugotovil, da je? Ne, še nekaj globjega mora biti ... Ampak kaj?
*
"Doris, počakaj za trenutek," je Feliks po koncu ure, ko je že skoraj zaprl vrata učilnice, slišal profesoričin glas.
"Da, profesorica?"
Feliks je napel ušesa in slišal, kako je profesorica odgovorila: "Slišala sem, da imata s Feliksom dobrodelno akcijo za zapuščene živali in rada bi prispevala denar."