Ko sanjamo, se vse dogaja počasneje. Kot če bi gledali posnetek na YouTubu in bi pritisnili gumb 0,5X počasneje. Vsaj tako se je zdelo Feliksu tisti večer, ko je zaspal v Dorisovem objemu in so ga sanje že povlekle v svojo deželo ...
Bum. Tako se je zaslišal zvok pištole, iz katere je že letala krogla. Počasi je lezla do šibkega telesa. Nato se je zarila najprej v ohlapno srajco, zatem pa je se je zarila v kožo in vstopilo v telo. Trenutek zatem je Dwenir padel na tla. Njegove oči so gledale v prazno, kot bi želele vprašati, kaj se dogaja, a odgovora ne bi dobile. Konec je bilo. Življenje je odšlo v pozabo.
Nato je Glawir glasno bruhnil v smeh. In Feris zraven njega. In rdečelasec na drugi strani. In blondinka na levi. In deklica na desni. In njeni starši. In visok starec za vsemi. Le Feliks je nepremično stal zraven trupla in se čudil vsem nasmejenim obrazom.
Nenadoma so se vse te osebe zgrnile okoli njega. Zdaj se niso smejali le umoru, temveč tudi Feliksu samemu. Gimnazijec ni vedel, zakaj je postal stvar posmeha, a s tem se niti ni ukvarjal. Počutil se je tako utesnjeno kot še nikoli. Vendar ljudje okoli njega so ga še bolj obkolili. Bili so kot pošasti. Ali pa kot kakšna nestrupena kača, ki te zaduši do smrti. In res je čutil, kako počasi vse težje dostopa do kisika, kako se oddaljuje od njega ...
Takrat je bilo sanj konec. Feliks se je tako zbudil v toplem Dorisinem naročju in prestrašeno zrl po dnevni sobi.
"Spal si več kot dve uri, veš," ga je ogovorila Doris in se nasmehnila, a nasmešek ji je izginil iz obraza takoj, ko je videla Feliksov prestrašen obraz. Takrat se je tudi sama zresnila in ga s strahom v očeh pogledala ter ga vprašala: "Zakaj tako gledaš?"
"Nič ni, samo slabe sanje," je lenobno odgovoril Feliks in poiskal očala pod vzglavnikom. Ni ga bilo več strah, a postal je nekoliko zmeden, kot bi bil še vedno v sanjah.
V vsej zmedenosti je skoraj preslišal lenobni in izrazito oster novinarjev glas, ki je odmeval po celi sobi: "Poročamo o atentatu na alžirskega predsednika."
"Oh ne že spet," je zavzdihnila Doris, ki je dva dni prej že poslušala o atentatu na alžirskega podpredsednika. "Zakaj se mora to zadnje čase tolikokrat zgoditi?"
"Saj je že postalo vsakdanje," je skomignil Feliks. "Jaz sem se že popolnoma navadil na to."
Rdečelaska ga je ozrla in ga zaljubljeno pogledala. "Obožujem, kako poenostaviš stvari," se mu je nasmehnila in ga poljubila. Tako se je popolnoma predala njegovim sladkim ustnicam in nežnim dotikom njuih jezikov.
Feliks je bil na drugi strani zatopljen v svoje misli. Zdaj kajti ni bil več žalosten — bil je besen na Glawirja in Feris in na njuna hudodelstva. Kako je lahko v neki osebi toliko krutost in ošabnosti? Kako sta lahko tako hladnokrvno ubila Dwenirja, gledala njegovo smrt in se nato zabavala ob njegovem truplo? Tako zlobno, tako okrutno ... Potrebno bo nekaj storiti, to je dejstvo ... S takimi grozljivimi dejanji in še bolj okrutnimi storilci se ne sme sprijazniti ...
"Feliks," je prekinila njegovo razmišljanje Doris in s tem tudi poljub, "zgledaš jezen." Doris je tisti trenutek prešinila grozljiva ideja: "Si jezen n-name?"
"Ne," je jedrnato odgovoril gimnazijec.
"Si prepričan?"
Feliks se je usedel bližje Doris, jo pobožal po licih in poetično dejal: "Ti si moja svetilka v temi, polni senc okrutnežov tega sveta."