Skupina uradno oblečenih nečloveško velikih oseb je sedela za prav tako visoke usnjene stole za okroglo mize v mračnem majhnem prostoru, podobnem dvorani. Tak prostor na prvi pogled ni zgledal nič posebnega, vendar se je zdelo, da je tak le občutek in da je resnica drugačna. Na mizi so bile rastline, ki prav tako niso bile poznane človeštvu, in neznani okraski, ki so morda še najbolj spominjale na ljudi. Poleg tega so vsi zbrani pili nenavadno tekočino. Ta je polnila suha usta zbranim, a sivkasto-modra tekočina je zgledala tako skrivnostna kot njihovi pogledi.
Ti so pri nekaterih švigali od leve proti desni in bili so kot nekakšne vrtavke. Na drugi strani so nekateri pogledovali proti stekleni mizi in razmišljali o nečem, kar je bilo znano le njim samim.
"Zdaj pa je prišlo vprašanje glede fanta," si je nenadoma pridobil pozornost Glawir, ki je sedel na koncu mize, in naslonil svoje kosmate roke na stekleno mizo.
"Fant?" je vzdignila obrvi visoka rdečelasa ženska z gromozanskimi žadastimi očmi, ki je sedela na drugi strani okrogle mize kot Glawir. "Bomo res razpravljali o nekem človeškem fantu?"
"Ta fant ni tak, kot si ga predstavljaš, Feris," je nekoliko besno odvrnil Glawir. "Kljub temu da je dijak neke celjske gimnazije v zakotni Sloveniji bi nas lahko lahko pošteno ogrožal ali nas morda celo razkril."
"Od kdaj nam nevarnost predstavljajo gimnazijci?" se je bratu nasmehnil Dwenir
"Ta nas bo, Dwenir," je zatrdil Glawir in prekrižal roke, "ampak kot vedno imam načrt." Vsi ostali velikani so mu prikimali v znak, da jim lahko zaupa svoje namere. "Najprej morate vedeti, da fant ve za umor, ki ga sem ga moral zagrešiti zaradi mojega neumnega brata," ... Dwenir se je namrščil in njegove sinje oči so za trenutek pogledale stran ... "a niti sanja se mu ne o nas."
"To je veliko olajšanje," ga je prekinila črnolasa gospa, "ampak ne vidim, v čem je potem problem."
"Začel bo razpravljati o morilcu, to je težava."
"Vsi bodo govorili o tem, Glawir," ga je prekinil brat. "Če ne sorodniki, pa bomo na vrsto prišli policisti."
Glawir je zavzdihnil in pri tem pokazal svojo že dolgo neobrito temno brado. "Vse sem preveril in ugotovil, da so ti policisti navadni brezdelneži. Ne bodo se spuščali v podrobnosti, kar pa ni rečeno za fanta. Ta ženska je bila prijateljica fantove mame in fant ne bo to kar tako prebolel." Temnolascu je v tistem trenutku na obrazu zaigral nasmešek, s katerem se je ozrl preko vseh zbranih. "A v tem je lahko tudi prednost za nas. Če bo fant govoril naprej o tem, ve vedno več ljudi. Kot pravijo na Zemlji — en človek ve, dvajset ljudi ve. In če cela Slovenija ve, ve Evropa, nato pa še cel svet."
"Skušaš odvrniti politike od vojne?" je sklepala Feris.
"Točno," jo je pohvalil Gwenir in ji hitro ter neopazno pomižiknil. "Kmalu bo vedno več ljudi pogledovalo proti Celju, mi pa začnemo našo pravo vojno."
"Res še kar vztrajaš pri tem?" je vstal Dwenir. Sedaj so vsi zbrani lahko videli, kakšno neprespano noč je imel za seboj — njegovi svetli lasje so bili razmršeni, srajca je bila površno zapeta in pod očmi je imel podočnike. Kljub temu pa se je ob bratovi izjavi popolnoma zbudil, kajti v njegovih očeh je gorel nepogasljiv ogenj. "Kolikokrat ti moram ponoviti, koliko nedolžnih žrtvev boš ustvaril?"
"Potem pa glasujmo," je lenobno skomignil Glawir. "Kdo je za to, da se sproži naša vojna?" Vsi razen Dwenirja so v zrak dvignili roke in začudeno opazovali Dwenirja. "Vidiš?"
"Izdajalci svoje krvi!" je zavpil svetlolasec in se besno odpravil proti vratom.
"Počakaj," ga je ustavil Gwenir, ki ga je počasi minevalo trpljenje, "nalogo imam zate."
Vsi v dvorani so svoje oči usmerili na Dwenirja in radovedno gledali za njim. Ko se je končno obrnil in se počasi sprehodil nazaj do svojega usnjenega sedeža, so se pogledi usmerili proti sredini mize. Ne glede na to pa so vsi opazovali napeto razmerje med bratoma.
"Kaj imaš zame?" je lenobno vprašal Dwenir.
"Šel boš na Zemljo k fantu," mu je naročil Glawir. "Tvoja naloga je, da se z njim družiš — to ne bo problem glede na to, kako rad imaš ljudi — in ga spodbujaš, da govori, razmišlja, razpravlja umoru, a ne sme posumiti v nas. Razumeš?"
Dwenir je nehote prikimal in ponovno vstal.
"In še zadnje, brat, preden se odpraviš," je dejal Glawir. "Fant nas sliši in seveda ... boš to ustavil."