Hej tukaj je nov del. Uživajte


Hodila sem po vodi. Bilo je prijetno. Voda je bilča bistro modra. Kar naenkrat sem se znašla v jami. Jama je bila temna in ne osvetljena. Stisnilo me je pri srcu. Začela sem se potiti. Zaslišala sem korake. Nekaj mi je zabodlo nož v hrbet. Zbudim se zadihano. Očitno so bile le sanje. Poskušam zaspati nazaj ampak ne deluje. Premetavam se po postelji in se po pomoti skotalim na tla. Upam da ni nihče slišal. Počakam par trenutkov in se odločim da bom šla malo ven. Ko sem v pred sobi in že hočem odpreti vrata se spomnim, da sem pozabla ključe. Ključi so na polici za mano. Obrnem se in vidim nbeko drobno pistavo. Zakričim. Mislila sem da se je Chucky in da se je rešil iz mrtvih. Skoraj za kričim. V roki vidim nož. Nato pa pogledam še enkrat bolj pozorno in ogotovim da je samo moja sestra in da ima v roki samo lutko in ne nož. Počutim se neumno. Prosime če lahko gre zmano in ker vem, da ne bo nazaj zaspala ji dovolim. Obuje se obleče in se tiho splaziva iz hiše. Ne zato ker ne bi smela ampak ker mama nerga če jo prehitro zbudiš. Odločima se, da greva po hribčku do Dvojčov. To ste dva stopla ki stojita čistom malo na razen. Pot ni zahtevna gor hodiš le 20 min. Pridevva na vrh. Vzhaja sonce. Vsedeva se na klopco in gledava sončni vzhod. Naenkart zaslišim čuden zvok. >>Tula si slišala to <<, rečem. >>Kaj? <<, reče Tula. Vrjetno se mi je samo zdelo. Sonce je všlo. Odločim se, da grem na levi stolp. Tula pa gre na desnega. Seveda sta to stolpa ki imata mogoče 50 stopnic. Sončni žarki pridejo točno čez stolp. Na sebi imam verižico. Verižuca ujame žarke in jih odpije. Kar naenkrat zagledam neko pot. Pot sončnih žarkov. Kar naenkrat vem, da to pomeni, da je zadnji quest nekje v ocebau in, da moremo do tja po tej poti.


No to je to. Adijo