Zbudila sem se na veliki, mehki postelji njegove spalnice. Nekaj časa sem potrebovala, da sem se zbrala in odprla objokane oči. Okno poleg pisalne mize je bilo na stežaj odprto, zato se nisem čudila, da sem se nenadzorovano tresla. Zavila sem se v odejo in pustila, da mi solze nedolžno tečejo po licih.
Nisem hotela razmišljati o tem, kar se je zgodilo prejšnjo noč. V prsih sem začutila ostro bolečino. Zmanjkovalo mi je zraka. Moja pljuča so se vdala, sem pomislila. Nisem čutila posebne žalosti. Pa naj se zgodi, kar se mora.
Vseeno sem poskusila. Hlastala sem za zrakom in poskušala dihati, omiliti bolečino. Za nekaj trenutkov je ponehala. Nato so se mi pred očmi zavrteli dogodki prešnje noči.

***
“Kimy! Pa saj nisi resna!” je rotila Jasmina.
“Vsaj poskusi! Saj je samo ena noč! Ne bo ti žal. Vzemi si odmor,”
“Jas, saj sem ti že povedala. Nujno moram napisati poročilo za g. Thurmana. Pa še zaostajam pri matematiki – Rachel moram prositi za zapiske pri zadnji snovi,” sem povedala. “Morda kdaj drugič, prav?”
Jasmina je zavzdihnila. “Ja, pa kaj še” je naveličano zamrmrala. “Prepričana sem, da imaš pri matematiki zapiske že za kakšne štiri snovi naprej.”
Zdaj sem je bila sita tudi jaz. “Takoj, ko bom končala s svojimi šolskimi ovbeznostmi, se greva lahko družit. Vseeno mi je kam, vseeno mi je kdo organizira zabavo in do kdaj misliš ostati, a zame je trenutno na prvem mestu šola. Razumeš? Pa pojdi brez mene.”
“Saj grem vedno brez tebe!” Zdaj je bila videti užaljena.
“Kim, nikoli se mi ne pridružiš. Skrbi me tvoje socialno življenje – počakaj, si bila sploh kdaj na kakšni zabavi? In tale bo naravnost nora! Kako lahko rečeš ne tako pomembni zabavi? Se ti je zmešalo? Povabljeni sva bili na najbolj pomembno zabavo v najinih bednih življenjih, in ti boš to priložnost zavrgla za pisanje spisa iz angleščine?!”
Zdaj sem je imela dovolj. Pa naj ima to svojo zabavo.
“Prav! Pa naj ti bo. S tabo grem na zabavo, ampak le za res kratek čas. Potem mi ne boš nikoli več težila z mojim ‘socialnim življenjem’ okej?!”
Vrgla se mi je okoli vratu in mi z eno roko skuštrala lase. “Kimy, najboljša si.”

***

“Kimy, kam odhajaš?” je vprašala mama izpod službenega računalnika.
“K Jasmin grem napisat spis za… Spis za angleščino.”
Ne maram lagati. Kot majhna punčka sem vedno, preden sem se izvlekla z majceno lažjo, pogledala levo in desno, kot, če bi prečkala cestno zebro. Prepričati sem se morala, da je vse varno. Saj je le majhna laž, ane? Ničesar ne bo spremenila, sem si rekla.
“Večerja bo pripravljena ob osmih.”

***

“V tem boš videti zares očarljiva,” mi je zagotovila Jasmina.
“Si prepričana, da nisem malo preveč… No, razgaljena?” Verjetno je začutila negotovost v mojem glasu.
Najprej je strmela vame, kot da sem padla z lune, v naslednjem trenutku pa se je že na ves glas smejala.
“Razgaljena?! Pa saj nismo v osemnajstem stoletju, Kim!”
Verjela sem ji. Zaupala sem ji. Zato so prijateljice, mar ne?

***

V hiši je bilo ogromno ljudi. Z Jas se skoraj nisva mogli premikati.
“Iskat nama grem nekaj za popit,” je skoraj zakričala Jasmina. Pokimala sem ji.
Sama sem si nameravala razgledati prostor, kamor me je pripeljala. Hiša je bila na prvi pogled takšna, kot vse ostale. Na urejenem vrtu so stali vrtni palčki, notranjost hiše pa tudi ni bila nič posebnega.
Jas je prinesla dva kozarčka in enega porinila meni v roke. “Pij,” je naročila. Nisem bila prepričana, kaj je tekočina znotraj papirnatega lončka. Nejeverno sem jo pogledala. “Mislim, da bi morala iti. Veliko dela me čaka.”
V istem trenutku, ko sem se hotela oditi, sem na svojem krilu začutila topel prijem. Jezno sem se obrnila in zagledala fanta tretjega letnika, še vedno osredotočenega na moje telo.
“Timothy DeLares, ne morem verjeti!” sem zakričala. “Pa kdo misliš da si?!”
“Hej, hej, deklica, umiri se malo. To je vendar moja zabava, a ‘maš kaj proti?” Njegov glas je odmeval v mojih ušesih. Če imam kaj proti?
Njegove oči so bile še vedno prikovane na moje krilo in v njih sem zaznala poželenje. Kolikor hitro sem zmogla, sem se spet obrnila in se hotela posloviti od Jas. Timothy me je prijel za roko in odpeljal stran. Jas se mi je nagajivo nasmehnila.
“Hej? HEJ! Kaj pa misliš, da počneš?!” sem se zadrla. Poskušala sem se izvleči iz njegovega prijema.
“Umiri se, punčka. Hotel sem se ti le opravičiti,” je posmehljivo spregovoril medtem, ko se še vedno ni ustavil. Peljal me je v notranjost hiše in nato po stopnicah. Zdaj sem imela dovolj.
“SPUSTI ME!!!”
Moje roke so bile še vedno zvezane z njegovimi.
Peljal me je v temno sobo in za seboj zaklenil vrata. Ponudil mi je lonček. “Žejna?”
“Hočem ven. Kaj pa misliš da se greš?!”
Zdaj je bil njegov prijem močnejši. Vrgel me je na veliko posteljo, ki je stala na sredini sobe. Moja zapestja so bila vklenjena.
“Poslušaj, naredila boš, kot bom rekel in vse bo še v redu. En krik, pa je s tabo konec. Razumeš?”







TW: Zgodba je resnična. Osebe v njej so izmišljene.