Veste, včasih sem bila na šoli kar priljubljena, ampak se je to zaradi dogodkov in skozi čas spremenilo. Brat Elvis, ki je starejši od mene je bil vedno uspešen. V devetem razredu, je bil celo zlat učenec (najpametnejši v generaciji). To je bilo še pred dvema letoma, ko sem bila 6. razred. Po hodnikih so me spraševali, če sem jaz sestra od tistega Elvisa ali pa, če sem tudi tako pametna kot on ali kako mi uspe imeti tako dobre ocene. To mi je bilo zelo všeč, ampak čez čas sem se tega naveličala. Mislim, da ti vsak odmor govorijo kako super brata imaš in kako si pameten? Po nekaj mesecih sem jih začela ignorirati. Najprej, sem jim seveda rekla, da naj nehajo, ampak niso. Tako da sem jih ignorirala. Najprej sem imela ogromno prijateljev, ampak potem sem jih imela vedno manj. Potem, ko sem jih več kot pol izgubila, se je bližal konec šolskega leta. Z starimi prijatelji sem izgubila upanje. Niso mi odpustili. Ravno nasprotno. V 7. razredu, sem naredila veliko napako. Ubistvu to sploh ni bila napaka. Ampak le nekaj, kar je prav. Ne vem zakaj so iz tega naredili celo dramo. Verjetno vam sedaj ni nič jasno. Tudi meni ni bilo poznega septembra, ko sem prišla v šolo. Da vam povem vse; od začetka do konca...
—————————————————
Kakšno napako, ki sploh ni bila napaka sem naredila, pa boste izvedeli v naslednjem delu. Vesela bom lajkov in komentarjev.

Lepo bodite,
#S2