Ojla dalec smo prišli.Kaj naj rečem. Sedaj pa se kar posvetite branju. Danes bo romantično.:heart:.
7 del
Še kar ne morem verjeti, kaj mi je rekel. Bolj srečna ne bi mogla biti.
"Ne, ne moreš biti resen," sem rekla vsa navdušena, ravno ko je zapihal veter, a me to ni obremenjevalo.
"Ampak sem," je rekel nazaj in oba sva se nasmehnila drug drugemu.
"Mimogrede, nekaj bi ti rad dal," je povedal in iz žepa dal majhno zlato škatlico.
Odprla sem jo in našla srebrno ogrlico s turkiznim diamantom. Bila je prečudovita!
"Prekrasna je, Romeo," sem bila navdušena. "Je to pravi diamant?"
"Da, je," je odgovoril.
"Ne morem verjeti," sem rekla sem rekla tako na glas, da so me morda slišali v Trstu!V tistem trenutku sem ga podzavestno objela in poljubila! In to za kar dolgo časa!
"Oh, oprosti ... kar podzavestno sem to naredila. Upam, da te ne moti," sem rekla. Zopet sem se osramotila! A vsaj lepo je bilo. Pravzaprav kot v pravljici!
"Ne moti me," je s skrivnostnim nasmehom rekel in me poljubil!
In veste kaj? Sploh me ni brigalo, ali mi veter uničuje frizuro ali če naju kdo gleda! To je bil moj trenutek sreče in še zdaj, ko tole pišem, sem srečna!

8 del
Zadnji dnevi so bili kot iz pravljice. Z Romeom sva sedaj par. Seveda pa tega nihče ne ve. Prav tako sva se zmenila, da si bova enkrat, ko ta ladja pristane kupila stanovanje in živela v njem. Vem da v sebi ne bo vseboval zlatih krožnikov, služkinj ampak bom srečna. To pa vem zato, ker bo Romeo tam. Preden sem ga spoznala so bili vsi dnevi izjemno dolgočasni. Vse kar sem slišala je bilo: "Vzravnaj hrbet, hodi kot dama itd." V današnjem zapisu pa bi rada predvsem govorila o stvari, ki se nama je zgodila na najinem nazadnjem zmenku. Prišla sem Romeovo sobo, ki mi je rekel:" Veš imaš srečo ravno nekaj minut nazaj je bil moj oče tu, lahko bi te videl". Bila sem vesela, da se to ni zgodilo in prisedla k Romeu. Pogovor je tekel gladko potem pa sem na tleh zagledala debelo in zeleno knjigo, ki je do sedaj še nisem videla v Romeovi sobi. "Kaj pa je to?", sem vprašala Romea. "Neka stara knjiga, ki očetu veliko pomeni ves čas jo nosi s seboj. očitno jo je pozabil". Knjigo sem pobrala s tal in si jo pobližje ogledala videti je bila precej stara in dragocena. Čez par minut pa je Romeo rekel:" Zakaj je preprosto ne odpreva?". Bila sem skeptična, ker so mi starši že od mladih nog govorili naj ne stikam po tujih stvareh. Vendar Romeu zaupam zato sem privolila. Ubistvu se je šlo za 30 let star dnevnik Romeovega očeta. Bil je precej zanimiv. V njej so pisale stvari kot: Kako je spoznal Romeovo mamo, kaj je kaj počel v prostem času in še več. Čez nekaj časa pa sva prišla na stran, ki je ne bom nikoli poabila v njej pa je pisalo:""Ne morem verjeti kaj je naredil ta Dawsonov tiran. Skupaj ustvariva podjetje in ko ugotovi da zelo slabo služi me pusti čisto na cedilu. Za to podjetje naredim čisto vse in potem končno zablesti. Denar mi pada v žepe in vse je super. In čez nekaj dni mi potem ta tiran prosi za nekaj denarja, ki ga je zaslužilo podjetje. Češ tudi jaz sem nekoč delal tu zaslužim si nekaj plače. Seveda se s tem nisem prav nič strinjal in nikoli več ga ne mislim niti pogledati v oči ." Ko sva oba z Romeom to prebrala do konca je sledila minuta tišine. Oba sva upala da bo nekdo nekaj rekel. Na koncu sem zbrala pogum in se oglaila: "No pa imam odgovor na svoje vprašanje. Veš takrat, ko sva se prvič spoznala in si me vprašal zakaj sem jokala? Takrat sem starše vprašala o tem sporu pa so me nadrli.". Romeo me je takrat sočutno pogledal v oči in rekel:" Tako pač je na tem svetu ljudje bi naredili vse za denar. Mislim da je najbolje, da greš in premisliš o situaciji. Dnevnik bom pa vrnil očetu tako da me ne bo opazil brez skrbi." In tako sem odšla. Sedaj vem nekaj kar se že celo življenje sprašujem in vem, da glede tega nič ne morem.