Hejjj
odločla sem se, da napišem zgodbo. Torej, to je moj drugi poskus. Prvič, ko sem probala objavt zgodbo (pred prb 10min sem mela vse napisan) mi je napisal error pa zbrisal vse. Uglaunm fingers crossed de zdej deluje heh. Imena bodo angleška, pisala bom v slovenščini:)

Ona. Ona je tista, ki mi pomeni vse na svetu. Brez nje ne bi mogla živeti. Dobesedno.
''Zoe!! Pozni bova!'' zakliče. ''Ne bova, ne bova.'' ji odgovorim.
Moje ime je Zoe. Na daljše Zoella Catherine Manning. Moja mami me je imela, ko je bila stara 15. Moj oče, če mu sploh lahko tako rečemo, je v zaporu. Le zakaj je za rešetkami, se verjetno sprašujete. Ko je bila moja mami stara 14 let, se ji je življenje obrnilo na glavo. Tako je meni pravila: ''Bilo je temno. Hodila sem po ozki ulici. Mrazilo me je. Bilo je 14. februarja 15 let nazaj. Nato je skočil pred mene. On. Posilil me je. In tako si nastala ti, draga moja.'' In tako sem nastala jaz. Na začetku sem se tega sramovala. Zdaj pa sem ugotovila, da nama z mamo nič ne manjka. Čisto nič.
''Vidiš, ravno prav. Kot se ti rekla.'' se ji zasmejim v obraz. ''Uau no, pa ne delaj se zdaj pametne.'' se zasmeji nazaj. Na poti se ustaviva v kavarni. Mami naroči kavo, jaz pa zeleni čaj. ''Ali lahko popoldne k meni pride Naomi?'' jo vprašam, čeprav vem odgovor. Vedno mi pravi, da so vse moje prijateljice (ali prijatelji) vedno dobrodošli. ''Seveda!'' reče in me objame. Obe se zasmejiva. Ko popijeva, se jaz odpravim na avtobusno, mami pa v službo. ''Lepo se imej!'' mi reče ter me poljubi na lica. ''Sveda. Joj mami, pa saj nisem več stara 5 let, lahko mi samo pomahaš in rečeš adijo.'' rečem in se zasmejim. ''Pa kaj si tako občutljiva no.'' se mi zasmeji nazaj. Hodim proti avtobusni postaji. Pridem tja in se vsedem, ter počakam na bus. Ko pride vstopim. Na glavo si dam slušalke in vklopim glasbo. Medtem berem. Sploh se ne zavedam, kdaj se ustavimo. Nekdo mi ugasne glasbo, čeprav se ne zmenim za to. Knjiga me je čisto potegnila vase. ''Zoe!! Zoeeeee!'' zakliče znan glas. ''Pa kaj je?'' rečem nazaj. '' Bus se je ustavil, dol moramo.'' Pogledam gor. Adrian je tisti, ki mi govori. ''Joj no kako si tečen. Saj grem, saj grem.'' se zasmejim. Tudi on se smeji.


Upam, da vam je prvi del všeč. Drugi del pride ven verjetno jutri, bom videla kako bom imela čas.
Uživajte v branju:)