Ko sva prispeli do vrha, še sama ne vem česa, me je previdno odložila in odletela naprej. Od tu je bil prekrasen razgled na celotno veliko dvorano, ogromno barv, ogromno hitenja in premikanja. Vse sem lahko videla in bilo je prečudovito. Ugotovila sem, da sem čisto pod streho, ko sem gledala skozi prozorna okna sem videla kako je sneg padal in pobelil še zadnja zelena pobočja. Všeč mi je bil občutek božiča, vse je tako magič...

Na svoji levi sem zaznala premikanje, hitro sem obrnila glavo in videla ostale škratke, ki so mi prihajali naproti. Vsi so bili oblečeni podobno kot jaz, eni so imeli svetlejše odtenke modre, spet drugi temnejše. Tisti z temnimi lasmi so pa imeli bele pramene v njih, ostali pa tako kot jaz svetlo modre. Edini, ki je izstopal je bil škrat, ki je bil oblečen v čisto snežno belo, prečudovito. Verjetno je bil vodja ali pa ... No ne vem kaj je bil.

"Zárë Cuddels iz Twinklewooda." mi je rekel preden sem ga prekinila. "Samo Cuddels." Nisem želela, da me naslavljajo uradno, če pa bomo tako ali tako delali skupaj.
"Prav potem pa samo Cuddels," vsi smo se zasmejali "dobrodošla v naši ekipi upamo, da se boš tu zabavala in našla nove prijatelje." je končal in se obrnil k drugim in jim naložil dela.
Joj kako lepo me je pozdravil ne spomnim se kdaj me je nazadnje kdo tako. Ko je končal s podeljevanjem dela, sva odšla na krajši sprehod po oblaku, to sem ugotovila kasneje.

"Torej preden začneš delati moreš vedeti še par pravil, ki se jih tukaj držimo. Vem, da niso napisala in si jih mi naj nebi izmišljevali ampak so žal nujna, škratje ministrstvo pa tega ne vidi. Vsak dan ti bom povedal samo eno pravilo, da ne bo preveč."
Pokimala sem.
"To ni ravno pravilo ampak smo se mi sami tako dogovorili, če tebi ne bo všeč ne rabiš upoštevati. Razdelili smo se v dve skupini. Prva dela ob ponedeljkih, sredah, petkih in nedeljah, druga pa ob torkih, četrtkih in sobotah z snežnimi vilami."
Prekinila sem ga "Ampak ali ni to potem ne pošteno do ostalih? Skupina 1 dela več kot pa 2."
"Ja in ravno zato se izmenjujeta. Tako smo se odločili, ker je to kar zaporno delo poleg tega pa še mraz in vpliv snežnih vil slabo vpila na naše zdravje. Pozabil sem ti povedati, da nikoli pa nisi prosta. Tisti dan, ko ne delaš z vilami pa se ukvarjaš z shranjevanjem prahu. Tebe smo dodelili v skupino 2, torej delaš danes z vilami."
"Okej, ja se strinjam to je res dober način. Zakaj bi pa naj bi vile slabo vplivale na nas?"
"O tem bova drugič imava še cel december, zdaj bi raje o pravilih." v roke mi je položil pergament "To so zapisana pravila, ki se jih rabimo držati nujno, lahko si jih prebereš kasneje."
"Okej, hvala!"
"Torej 1. naše pravilo je *i*Vedno ubogaj ukaze snežnih vil*i*. Če vila nekaj ukaže, se ne razpravlja. Vile sovražijo ugovarjanje in lahko namenoma sprožijo ledeni piš, ki škratka dobesedno zamrzne."
"Okej torej vedno moram ubogati vile, dogovorjeno."
"Super, da se razumeva, zdaj pa pojdi na delo." obrnil se je v drugo stran in povedal nekaj čudnih besed, ki jih nisem razumela. Sklepam pa, da so bile v vilinščini saj je nemudoma priletela vila in me poveznila na njen hrbet.

Spet sem poletela, bilo je prekrasno tega občutka bi se res lahko navadila. Na skrivaj sem upala, da bom lahko vsak dan letena na hrbtu vili. Nič več me ni motil mraz, prav nasprotno nanj sem se že navadila. Nekaj pa mi ni šlo v glavo, zakaj bi naj bile snežne vile tako nevarne, da ne smeš biti v njihovi bližini preveč.